Uroš Metljak proti Domnu Malu in Marku Gašparinu, zurnal24.si

Stališče NČR DNS in SNS

Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Tatjana Pirc (predsednica), Brane Piano (podpredsednik), Ranka Ivelja, Nataša Štefe, Vanja Tekavec in Manica Janežič Ambrožič, je na seji 8. 1. 2026 v primeru Uroš Metljak proti novinarjema spletnega medija zurnal24.si Domnu Malu in Marku Gašparinu ugotovilo, da sta kršila Kodeks novinarjev Slovenije.

Primer: Uroš Metljak proti Domnu Malu in Marku Gašparinu, zurnal24.si

Uroš Metljak se je pritožil zoper M. G. in Domna Mala, avtorja prispevka z naslovom Zjutraj je skočila skozi šolsko okno, objavljenega na spletni strani www.zurnal24.si 17.marca 2025. Novinarsko častno razsodišče je v skladu s postopkom odgovornega urednika in direktorja družbe Styria Media si, d.o.o. Mateja Koširja zaprosilo za razkritje identitete M. G. Matej Košir je razsodišču sporočil, da je bil soavtor prispevka Marko Gašparin, ter v imenu vseh treh odgovoril na pritožbo. Njegov odgovor na pritožbo je povzet v nadaljevanju.

V pritožbi se Uroš Metljak sklicuje na »smernice glede poročanja o samomoru«. Meni, da so bile kršene številne alineje; posebej jih izpostavlja pet. (NČR pojasnjuje, da pritožnik ne navaja, na katere smernice se sklicuje, teh smernic je namreč več, omenjenih pet alinej pa je nekoliko drugače formuliranih mogoče najti v priročniku za novinarje »Preprečevanje samomora: priporočila za ustvarjalke in ustvarjalce medijskih vsebin o odgovornem poročanju o samomoru« in v priročniku za šole »Ko se zgodi samomor učenca ali dijaka«; oba priročnika so pripravili na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje.) Pritožnik navaja naslednje alineje: »izogibajte se jeziku, ki bi samomor predstavljal senzacionalistično, ga prikazoval kot nekaj sprejemljivega ali ga predstavil kot rešitev za težave; izogibajte se izpostavljanju in nepotrebnemu ponavljanju zgodb; izogibajte se podrobnim opisom metod pri samomorih ali pri poskusih samomora; izogibajte se podrobnim opisom in informacijam o lokaciji poskusa ali dokončanju samomora; bodite tenkočutni pri izbiranju naslovov, izogibajte se senzacionalističnemu slogu in besedi samomor v naslovu.

Avtorjema prispevka očita kršitev 23. člena Kodeksa novinarjev Slovenije. Citira tudi etično vodilo iz smernic NIJZ za novinarje: »Zaradi spoštovanja do umrlega in njegovih svojcev naj se tema samomora nikoli ne uporablja v namen večje branosti/gledanosti/poslušanosti medija.« Pritožnik navaja, da si je prispevek do 19. marca 2025 (do 20.55) ogledalo 210.521 bralcev, kar je, kot je zapisal, zgovoren podatek o tem, kakšen namen so imeli z naslovom (ta se je glasil Zjutraj je skočila skozi šolsko okno). »Kasnejša vsebina« (pritožnik najverjetneje misli na drugi del prispevka, v katerem avtorja navajata strokovne oziroma neoporečne informacije o samomoru) po njegovem izraža skrb za mladostnike, a jih avtorja – tako pritožnik – v prvem delu grobo zlorabita. Kot zapiše, iz lastnih izkušenj predobro ve, »da se opisane metode še kako zapečejo v možgane ranljivih mladostnikov, ki se jih ne morejo več znebiti«. Zato meni, da gre za »nepopravljivo škodo«. Nesprejemljivo se mu zdi tudi, da je portal zurnal24.si na TikToku objavil fotografijo dekleta, ki skoči skozi okno.

Avtorja prispevka sta na pritožbo odgovorila, pod skupni odgovor se je podpisal odgovorni urednik in direktor medija Matej Košir (v nadaljevanju odgovorni urednik).

Kot je zapisal, so se za poročanje o primeru odločili »izključno zato, ker so se v zelo kratkem času na istem območju zgodili trije podobni incidenti, kar da kaže na to, »da ne gre za stisko posameznika, ampak da je težava lahko generacijska in je lahko povezana s splošno stisko na ožjem območju, ki jo generira ali pritisk vrstnikov, šolskega sistema ali česa tretjega v družbi, v kateri živijo naši mladostniki.« S tem so »zasledovali javni interes (javnozdravstveni interes)« in niso »izpostavljali posameznega incidenta«, ampak so pisali »o širši problematiki, ki je brez dvoma pomembna za javnost«.

Da avtorja nista kršila kodeksa, odgovorni urednik utemeljuje tudi s tem, da v primeru, o katerem sta poročala, ni šlo za samomor, ampak za poskus samomora. Izpostavlja, da beseda samomor ni bila uporabljena v naslovu, da niso nikogar imenovali in da so se absolutno izogibali jeziku, ki bi samomor prikazoval senzacionalistično, prav tako ga niso prikazovali kot nekaj sprejemljivega ali kot rešitev za težave. Kot je zapisal, so storili ravno nasprotno: »Poskusili smo poiskati širše vzroke za stiske mladih oziroma pokazati odgovornim, da nekaj ni v redu, če se takšni primeri ponavljajo. V članek pa smo vključili ogromno nasvetov, kako ravnati in kam se obrniti v podobnih stiskah.«

Navedel je, da so v članku objavili tudi povzetek in povezavo do smernic NIJZ za ravnanje ob samomorih v šoli ter celotno navodilo (s telefonskimi številkami), kje lahko ljudje v stiski poiščejo pomoč. Nasvetom so namenili bistveno več prostora kot samemu dogodku. »Resnično smo poskušali opozoriti na težavo in ravnati preventivno in svetovalno, kar je nenazadnje vloga medijev v družbi, ne glede na to, o kakšnih odstopanjih od sprejemljivih norm se poroča«, piše v odgovoru. In še, da gre v tem primeru »za javni interes, da se smernice NIJZ in podatki o načinih, kje in kdaj poiskati pomoč, čim večkrat objavijo, seveda v kontekstu«. Zato, odgovorni urednik končuje odgovor, niso kršili 23. člena kodeksa, v katerem piše, da ‘novinar o samomoru in poskusu samomora poroča le, če to narekuje javni interes’, in tudi ne smernic za poročanje o samomorih. V tem primeru je javni interes po mnenju odgovornega urednika in novinarjev prevladal, »ker gre za javno institucijo, ki bi morala zaščititi šolarje/dijake, da do teh stvari ne bi prišlo. In kjer bi otroci morali biti povsem varni. Jasno je, da se simptomi pred poskusom samomora kažejo dlje časa, kar bi delavci šole lahko prepoznali, a pogostokrat gledajo proč, češ da se jih to ne tiče …«. Ob tem je poudaril, »da se dogodek ni zgodil doma, ali v parku, ali v naravi ali kjerkoli, zgodil se je v javni instituciji, kamor starši oddajo svoje otroke in naj bi tam bili varni«, in da identiteta dijakinje ni bila razkrita niti nikjer kakor koli nakazana.

Število ogledov članka, na katero se sklicuje pritožnik, je po mnenju odgovornega urednika in novinarjev jasen pokazatelj, da je šlo v tem primeru za nedvomno širok interes javnosti, »saj gre za enega najbolj branih člankov na portalu«, sploh pa da je »jasno, da se vsak starš želi pozanimati, na kateri šoli se takšne stvari dogajajo, saj si verjetno nihče ne želi, da bi se to dogajalo na šoli njegovih otrok«.

Odgovorni urednik je ob tem še pojasnil, da so na Žurnalu24 v preteklosti pogosto namenili veliko prostora širšim tematikam in jih posvetili duševnemu zdravju: »Po mnenju uredništva je v Sloveniji obravnava in zdravljenje le-teh zelo slabo, do psihoterapij lahko odrasli tako pridejo praktično le samoplačniško, kar pogostokrat še poglobi njihove težave, saj se znajdejo še v finančni stiski. In dokazano je, da je slabo finančno stanje velik sprožilec anksioznih in depresivnih motenj. Močno primanjkuje tudi brezplačnih psihoterapevtov za delo z mladimi. Le z opozarjanjem na takšne stvari, ki sistemsko žal niso urejene, lahko dosežemo spremembe na tem področju. V kolikor bomo to ignorirali in se delali, da tega ni, bo stanje tudi ostalo takšno, kot je.«

SKLEP:

Marko Gašparin in Domen Mal sta kršila 23. člen Kodeksa novinarjev Slovenije.

Obrazložitev:

Novinarsko častno razsodišče uvodoma pojasnjuje, da odloča izključno o kršitvah Kodeksa novinarjev Slovenije in ne o kršitvah smernic Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) ali kakšne druge institucije.

Novinarsko častno razsodišče se z novinarji medija zurnal24.si strinja, da je pisanje o poskusih samomora ali samomorih na šolah v interesu javnosti, še posebej, ker v opisanem primeru ni šlo zgolj za en primer poskusa samomora mladoletne osebe na šolah v gorenjski regiji, temveč za dva poskusa samomora (na različnih šolah) in samomor najstnice (v tem primeru ne na šoli). Javnost ima pravico izvedeti, kaj se dogaja na šolah, ki imajo na področju prevencije samomorilnosti tudi po mnenju strokovnjakov pomembno vlogo.

V priročniku za šole z naslovom Ko se zgodi samomor učenca ali dijaka (priročnik vsebuje priporočila in protokole, ki zadevajo soočenje z izgubo mladostnika po samomoru v šolskem okolju in navaja varovalne mehanizme za preprečevanje samomorov) je navedeno, da »z vidika izpostavljenosti morebitnim neugodnim vplivom vrstnikov ter odraslih lahko tudi šola nastopa kot dejavnik tveganja«, kajti »v kolikor šola ne uspe vzpostaviti pogojev za razvoj ustrezne šolske klime, se namesto podpornih lahko razvijajo bistveno manj ugodni odnosi med samimi učenci in dijaki, pa tudi med njimi in odraslimi v šoli.« Šolsko okolje je torej lahko dejavnik pri preprečevanju samomorilnega vedenja ali pri poglabljanju stisk učencev in dijakov, poročanje o dogajanju na šolah, kjer je prišlo do dejanja, je zato nedvomno v javnem interesu.

Avtorji in avtorice priročnika sicer menijo, da smrt učenca ali dijaka, zaradi kateregakoli vzroka, ni dogodek, ki bi ga »šola morala komunicirati«, vendar pa dopuščajo, in to tudi napišejo, da »v primerih, ko je komunikacija z mediji potrebna«, šola sporoči preverjene, jasne, neposredne informacije in dejstva, »kot so starost učenca oziroma dijaka, ime šole in preverjen vzrok smrti – samomor«. Ali ta napotek velja tudi za primere, ko gre za poskus samomora, o katerem sprašujejo novinarji, v priročniku ni pojasnjeno.

NČR ugotavlja, da sta novinarja pri poročanju o primeru poskusa samomora zapisala starost mladoletne osebe, ime šole in ime ravnateljice, kjer je do dogodka prišlo, pri poročanju o drugem primeru poskusa samomora le ime srednje šole in ime ravnateljice, kjer je do poskusa samomora prišlo, v primeru smrti mladoletne osebe zaradi samomora pa le starost osebe in kraj, kjer se je tragedija zgodila. Novinarja sta o poskusih samomora poročala skopo, zaznati je prizadevanje po nesenzacionalističnem pristopu, vendar pa sta po mnenju razsodišča po nepotrebnem zapisala ime obeh ravnateljic, ime obeh šol, starost in spol mladoletnih oseb. V majhnem kraju so lahko ti podatki zadostna podlaga za razkritje identitete mladoletnih oseb. Zato sta kršila 23. člen kodeksa. Novinarja sta sicer v skladu s priporočili zapisala vire pomoči otrokom in mladostnikom v stiski, kar na razsodišču pozdravljamo. Spletni mediji so namreč po ugotovitvah strokovnjakov zaradi svoje dostopnosti lahko dragocen vir pomoči za osebe, ki potrebujejo pomoč zaradi samomorilne stiske. Seveda, če o primerih poročajo etično.

NČR ob tem pojasnjuje: 23. člen sankcionira navedbo »kraja dejanja«, nasprotno pa strokovnjaki z NIJZ v priročniku iz leta 2020 ‘Ko se zgodi samomor učenca ali dijaka’ dopuščajo, da šole v komunikaciji z mediji ne vztrajajo pri izpustitvi imena šole, kjer se je dejanje zgodilo, oziroma zapisa imena šole medijem ne odsvetujejo. NČR, kot rečeno, odloča v skladu s kodeksom, zato je ugotovilo kršitev.

23. člen kodeksa sankcionira tudi navajanje metode dejanja (poskusa samomora ali samomora); to v obeh omenjenih priročnikih jasno odsvetujejo tudi strokovnjaki z NIJZ. Številne raziskave so namreč pokazale, da objava metode lahko vpliva na posnemovalno vedenje. Novinarja sta v vseh treh omenjenih primerih navedla metodo, s katero je bilo dejanje storjeno; povsem neprimeren je bil iz istega razloga tudi naslov (Zjutraj je skočila skozi šolsko okno). S tem sta kršila 23. člen Kodeksa novinarjev Slovenije.

Glede objave sporne fotografije na TikToku se razsodišče ni opredeljevalo, saj za to nima na voljo dovolj podatkov, kdo je fotografijo izbral in jo objavil ob tekstu.