3. 2. 2026

Uprava RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin proti novinarki Tatjani Pihlar, Dnevnik

Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (NČR), v sestavi Tatjana Pirc (predsednica), Brane Piano (podpredsednik), Nataša Štefe, Sonja Merljak Zdovc, Manica Janežič Ambrožič, Jure Tepina (članice in člani) je na seji 22. 1. 2026 v primeru Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano – Uprava RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin proti Tatjani Pihlar, novinarki Dnevnika, odločilo, da novinarka ni kršila Kodeksa novinarjev Slovenije. Ranka Ivelja se je izločila iz odločanja o primeru.

Primer: Uprava RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin proti novinarki Tatjani Pihlar, Dnevnik

Uprava RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, zanjo generalna direktorica Vida Znoj (pritožnica, uprava) se je 13. 2. 2025 pritožila in 21. 2. 2025 dopolnila pritožbo zaradi petih prispevkov novinarke Tatjane Pihlar v časopisu Dnevnik oz. na spletnem portalu dnevnik.si:

16. 1. 2025: V ekološkem čebelarstvu Vajda inšpektorji našli med, kupljen v trgovini
17. 1. 2025: Ali uživamo sporni med? Novi komunikacijski zdrsi uprave za varno hrano
21. 1. 2025: Nevarna uprava za varno hrano
24. 1. 2025: Potrošnik ima pravico vedeti, od kod je med: Molk uprave zavedel kupce
31. 1. 2025: O lažno ekoloških jajcih so obvestili potrošnike, o lažno ekološkem medu pa ne

Povzetek pritožbe

Novinarki pritožnica očita, da je kršila 2., 6., 8. in 10. člen kodeksa. Pritožnica trdi, da jo novinarka v prispevkih o medu čebelarstva Vajda namerno prikazuje v negativni luči, osebno žaljivo predstavlja podatke in dejstva, ne navaja virov ter na senzacionalističen način v naslovih, podnaslovih in vsebini prispevkov zavaja bralca in spodkopava ugled in integriteto uprave.

Novinarki očita kršitev 2. člena kodeksa, ker nekorektno, žaljivo predstavlja podatke in dejstva, ko pritožnico in njeno vodstvo označi za »ignorantsko upravo za varno hrano« , kjer so skrivalnice »stalna praksa«, kjer »prelagajo pristojnosti na druge«, jo označi za »nevarno upravo« , kjer so zaposlene »urne pri zanikanju, počasne pri obveščanju« . Novinarka »javno izpostavlja« generalno direktorico Vido Znoj, njeno dotedanje delo in politično udejstvovanje. Novinarka »neposredno napada upravo« in generalno direktorico »prikazuje za nekompetentno za opravljanje funkcije«. Pritožnica novinarki očita, da jo obtožuje »zamolčanja in prikrivanja informacij javnosti, prirejanja informacij, zavajanja javnosti« ter »osebno napade Znojevo v zvezi z njenim političnim položajem«.

Pritožnica novinarki očita kršitev 6. člena v zvezi z 8. členom kodeksa, ker virov ne razkriva, temveč zapiše »po naših informacijah« in »neuradno smo izvedeli«, čeprav ji »niso objektivno nedostopni drugi viri informacij«. Meni, da objava prispevkov ni v javnem interesu, saj so informacije »izkrivljene, netočne, nekorektne in prekomerno posegajo v pravice« pritožnice in »izpostavljenih posameznikov«. Novinarka upravo »večkrat obtoži« nepravilnega delovanja in počasnega obveščanja, med drugim, da bi morala javnost v zvezi z nevarnostjo medu »nemudoma obvestiti«, kljub temu, poudarja pritožnica, da »varnost hrane v konkretnem primeru ni bila ogrožena«, saj »(ne)ekološkost« medu za zdravje ni nevarna, temveč gre za vprašanje kakovosti izdelka.

Pritožnica trdi, da je novinarka kršila 10. člen kodeksa, ker naslov »Nevarna uprava za javno hrano« senzacionalistično zavede bralca z naslovom, da je uprava »nevarna«, prispevek pa se ukvarja s političnim ozadjem in izpostavlja generalno direktorico. Naslov po prepričanju pritožnice ne odraža vsebine prispevka, z njim novinarka izpodbija integriteto pritožnice.

Novinarka je na pritožbo odgovorila

Novinarka očitke pritožnice zavrača v enotnem odgovoru na to in dve naslednji pritožbi uprave.

Pravi, da so inšpektorji uprave že avgusta 2024 v čebelarstvu Vajda izvedli nadzor nad uporabo zdravil. V vzorcih satja so odkrili aktivne učinkovine, ki v ekološkem čebelarstvu niso dovoljeno. Več inšpektorjev, »ki se bojijo sankcij nadrejenih«, zato imen ni razkrila, ji je »neuradno zatrdilo, da naj bi bile v satju tudi sledi strupa klorfenvinfos«, ki je v EU prepovedan že tri desetletja. Ob odkritju ostankov tega strupa v satju leta 2015 je bilo pojasnjeno, da ga v hrani ne sme biti in je takšna živila treba odstraniti s trga.

Na vprašanje, ali so v satju čebelarstva Vajda poleti 2024 našli tudi ostanke klorfenvinfosa, ji je uprava odgovorila, da laboratorijsko vsebnosti niso mogli kvantificirati, »torej določiti, koliko ga je«.

Oktobra 2024 so inšpektorji in kontrolor Inštituta za kontrolo in certificiranje v kmetijstvu in gozdarstvu Maribor (KON-CERT) ponovno obiskali čebelarstvo Vajda, odvzeli vzorce medu in zapečatili več kot tri tone medu. Še preden so bili znani laboratorijski rezultati, ki so po navedbah uprave pokazali, da med ni pomenil tveganja za potrošnike, je dal čebelar med uničiti, čeprav ga ne bi smel premikati in je uničenje žiga kaznivo. Po poznejših navedbah uprave so pri njem odkrili tudi neregistrirane preparate za zdravljenje čebel.

Decembra 2024, tri mesece po začetku inšpekcijskega postopka, je KON-CERT čebelarstvu Vajda odvzel ekološki certifikat za med, vosek, propolis in cvetni prah. Potrošnikov niso takoj opozorili in nekatere trgovine, šole, vrtci in državni zbor so še skoraj dva meseca kupovali »Vajdov ekološki med«. Pritožnica bi morala to preprečiti, piše v odgovoru novinarka. Januarja 2025 je uprava s policisti v čebelarstvu izvedla še hišno preiskavo. Nove ugotovitve so bile podlaga za sum goljufive prakse večjih razsežnosti – domnevno zaradi prodaje medu drugih proizvajalcev. Uprava z ničemer od navedenega tudi po petih mesecih od začetka nadzora ni seznanila javnosti.

Novinarka pravi, da so se zaradi molka uprave nanjo obrnili zaposleni, ki jim »popolnoma zaupa« in so se njihove informacije izkazale za resnične. Pred objavo jih je poskušala preveriti pri pritožnici . O hišni preiskavi je 15. 1. 2025 govorila s čebelarjem, istega dne ji je preiskavo potrdila tudi policija . 15. 1. 2025 je vprašala tudi pritožnico, kdaj dobi odgovore, ta ji je odgovorila, da na njena vprašanja zaradi prezasedenosti ne utegnejo takoj odgovoriti . Novinarka je pritožnici napovedala, da bo prispevek naslednji dan objavljen, če ne utegnejo odgovoriti, naj ji zagotovijo sogovornika, sicer bo zapisala, da skrivajo informacije. Pritožnica ji je odpisala, da bodo v tem primeru »ustrezno ukrepali«.

Na 16. 1. 2025 objavljeni prispevek se je uprava odzvala na svoji spletni strani, v odzivu je zanikala skrivanje informacij, namesto trditve, da novinarki zaradi obveznosti ne morejo takoj odgovoriti, so zapisali, da javnosti o tem ne morejo obveščati zaradi interesov preiskave.

Novinarka je pritožnici 16. 1. 2025 poslala dodatna vprašanja. Niso ji odgovorili, 17. 1. 2025 pa so ji sporočili, da bodo v začetku naslednjega tedna pripravili informacijo za javnost. Novinarka odgovorov pritožnice na vprašanja, ki jih je poslala 15. in 16. 1. 2025, še vedno ni prejela. Zato jih je 22. 1. 2025 ponovila in dodala nova vprašanja. Zaradi molka pritožnice jih je poslala v vednost tudi predsedniku vlade, kabinetu predsednika vlade in vladnemu uradu za komuniciranje.

Pritožnica je informacijo za javnost – brez navedbe imena čebelarja in njegovih izdelkov – objavila 23. 1. 2025, novinarki pa je odgovorila 24. 1. 2025. Novinarka je napisala, da so ji »zelo skopo« odgovorili le na vprašanja z 22. 1., na vsa vprašanja s 15. In 16. 1. 2025 pa še vedno ne. Novinarka pritožnici očita, da je s tem kršila 1., 4. in šesto točko 45. člena zakona o medijih, »saj ni posredovala celovitih informacij, ni v zakonskem roku odgovorila na vsa vprašanja in je ni (…) pisno obvestila, da bo odgovor v večjem delu zavrnila«.

Od objave prvega prispevka o problematiki medu med 16. 1. in 23. 1. 2025 je novinarka po elektronski pošti o ugotovitvah inšpekcij in odvzemu ekološkega certifikata čebelarstvu Vajda komunicirala s presojevalcem in podeljevalcem certifikata, Inštitutom KON-CERT (inštitut). Čebelarstvo Vajda je bilo ves ta čas kot ekološko predstavljeno na spletnih straneh Čebelarske zveze Slovenije (ČZS) in v lokalni prodajalni v Metliki. Takrat je v spletnih komentarjih pod svojim prispevkom opazila navedbo, da Vajda nima certifikata za ekološki med. Inštitut ji je potrdil, da so čebelarstvu Vajda že 5. 12. 2024 odvzeli ekološki certifikat za med, propolis, cvetni prah in vosek. Inštitut in uprava ji razloga za odvzem nista hotela razkriti. Novinarka trdi, da so čebelar, uprava in inštitut potrošnikom zamolčali informacijo o odvzemu ekološkega certifikata. Čebelar je še v drugi polovici januarja prodajal med kot ekološki, čeprav ni bil. To je razkrila v prispevkih Inšpektorji so kazensko ovadili čebelarja Vajdo, 16. 4. 2025, Novi komunikacijski zdrsi uprave za varno hrano, 17. 1. 2025, Poslanci so se odrekli medu čebelarstva Vajda, 23. 1. 2025, Molk uprave zavedel kupce medu, 24. 1. 2025 in O lažno ekoloških jajcih so obvestili potrošnike, o lažno ekološkem medu pa ne, 31. 1. 2025.

Novinarka pravi, da »je čebelar Vajda tudi po odvzemu certifikata in po uničenju svojega celoletnega pridelka med še naprej prodajal kot ekološki« in s tem »zavajal kupce«, tudi kuhinjo državnega zbora, s katerim je dva tedna po odvzemu certifikata čebelarstvo Vajda sklenilo naročilo za leto 2025, a so po objavi novinarkinih prispevkov med prenehali kupovati od njega.

Uprava do objave novinarkinega prvega prispevka o odvzemu ekološkega certifikata čebelarstvu Vajda ni obvestila ČZS, ko pa jih je, ne ČZS ne novinarka od uprave nista mogla dobiti podrobnejših pojasnil.

Novinarka pravi, da odgovori pritožnice na njena vprašanja s 15., 16. in 22. 1., ki jih je prejela 24. 1., »niso bili celoviti«, ker ji na nekatera niso odgovorili, je upravi 24. 1. 2025 poslala dodatna vprašanja . Ker odgovorov ni prejela, je 27. 1. upravi, predsedniku vlade in vladnemu uradu za komuniciranje poslala nova vprašanja o uničenem medu in ugotovitvah o v satju najdenih za ekološko čebelarstvo prepovedanih snoveh.

Odgovore na vprašanja s 24. in 27. 1. je prejela 4. 2. 2025, pritožnica pa je odgovorila »selektivno in necelovito ter tako spet kršila več določil zakona o medijih«. Navedla je, da »inšpekcijski postopek še poteka ter da izvajalec dejavnosti inšpektorjev ni seznanil, ali poseduje še kakšno količino medu, prav tako ne z distribucijsko listo, torej komu ga je prodal«. Novinarka piše, da bi po veljavnih predpisih v primeru, če izvajalec dejavnosti ne sodeluje z nadzornimi organi, morala inšpekcija takoj posumiti »da njegovi proizvodi ne izpolnjujejo kriterijev varnosti, kakovosti in pravilnega označevanja«, začasno zadržati dajanja na trg in odrediti umik s trgovskih polic, obvestiti prejemnike produkta, če niso znani, pa o umiku obvestiti javnost. O tem je objavila prispevek So v Kotu uničili tri tone neoporečnega medu? 7. 2. 2025.

Novinarka pravi, da je pritožnica šele konec januarja, več dni po tistem, ko je objavila, da čebelarstvo še prodaja ekološki med, inšpektorje s policijo napotila to preveriti. Ugotovitve so bile 31. 1. 2025 povzete v sporočilu za javnost , v katerem ime čebelarja ni bilo navedeno. Ugotovili so, da trži med, za katerega »ni dokazal sledljivosti njegovega izvora«, čebelarju so prepovedali premik čebeljih družin in trženje medu, danega na trg po 1. 1. 2025.

Novinarka popisuje primer tudi po 21. 2. 2025, torej po tistem, ko je pritožnica vložila pritožbo na NČR.

28. 2. 2025 je upravi poslala nova vprašanja o tem, ali in kako je ukrepala zoper čebelarja. Odgovorili so ji 4. 3. 2025 , med drugim, da inšpekcijski postopki niso zaključeni. Vprašanja je 9. 4. 2025 ponovila in dopolnila ter odgovore prejela 15. 4. 2025 . Uprava ji je pojasnila, da so podali »kazensko ovadbo na tožilstvo, prekrškovni postopek pa še ni zaključen in globe niso izrečene«. O tem je pisala 26. 4. 2025 v prispevku Inšpektorji so kazensko ovadili čebelarja Vajdo, saj ji je uprava potrdila, da je čebelar uničil tri tone zapečatenega medu, da ga sumijo goljufije večjih razsežnosti zaradi prodaje medu drugih proizvajalcev, da je grozil uradnim osebam, da so zasegli nedovoljene preparate, našli v satju snovi, ki so v ekološkem čebelarstvu prepovedane, in zahtevali umik/odpoklic medu, za katerega ni dokazal, čigav je …

Novinarka zatrjuje, da je pritožnica na njena ponovljena vprašanja v odgovorih 24. 1. in 15. 4. potrdila vse informacije, ki jih je dobila pri svojih virih še pred objavo prvega prispevka, torej pred 15. 1. 2025.

Uprava, pravi novinarka, javnosti ni obvestila, čeprav so že avgusta 2024 v satju čebelarstva odkrili snovi, ki jih ekološki čebelarji ne smejo uporabljati. Ko so vzeli vzorce medu in med zapečatili, ko so izvidi oktobra 2025 pokazali, da naj med ne bi pomenil tveganja za zdravje ljudi, je čebelar odstranil uradni pečat, kar je kaznivo, in dal uničiti med. Decembra 2024 so čebelarstvu odvzeli ekološki certifikat za med, vosek, cvetni prah in propolis, konkretnih razlogov za to pa uprava in certifikacijski organ nista hotela razkriti. O tem tudi javnosti nista obvestila. V začetku januarja 2025 so v čebelarstvu opravili hišno preiskavo, zasegli nedovoljene preparate za zdravljenje čebel in domnevno odkrili med drugih proizvajalcev. Uprava javnosti o tem ni obveščala.

Prva vprašanja je poslala 15. 1. 2025, odgovore je dobila 24. 1. 2025, prvi prispevek je objavila 16. 1. 2025. Novinarka meni, da so inšpektorji s tem prispevkom izvedeli, da čebelar med kot ekološki še vedno prodaja, čeprav so mu certifikat odvzeli 5. 12. 2024.

Pritožnico je večkrat vprašala, zakaj javnosti niso obvestili o umiku in odpoklicu čebelarjevih izdelkov, zakaj tega niso objavili na portalu nevarni/neskladni proizvodi. Odgovarjali so ji, da ni bilo potrebno, ker izdelki niso predstavljali tveganja za zdravje potrošnikov.

Novinarka v odgovoru opisuje, da je uprava v primeru ekoloških jajc, ki to niso bila, ravnala drugače. Jajca niso predstavljala »tveganja za zdravje potrošnikov«, a so bila umaknjena s trga, novica o tem pa je bila objavljena na portalu.

V zaključku skupnega odgovora na obravnavano pritožbo in še dve pritožbi, ki ju NČR obravnava v drugem postopku, novinarka navaja, zakaj je prepričana, da ni kršila kodeksa in da se v pritožbah ponavljajo »bolj ali manj identični očitki«. V prispevkih je opozorila na »zapoznelo in nestrokovno komuniciranje uprave«, ki medijem ne daje popolnih in resničnih informacij, uprava na njena vprašanja večinoma ni odgovarjala celovito, kljub aktualnosti in pomembnosti tem je odgovore praviloma podajala v skrajnem zakonskem roku, nekajkrat pa ni odgovorila na vsa vprašanja. V odgovorih službe za stike z javnostjo nikoli ni bil zapisan avtor, zato zanje odgovarja generalna direktorica. Očitke o neupravičenem izpostavljanju pritožnice zavrača, saj je prav ona vodila upravo in jo predstavljala v javnosti.

Novinarka zavrača kršitve 1. člena kodeksa, saj je preverjala točnost informacij pri uradnih in svojih neuradnih virih, vsakič tudi pri upravi. Trdi, da ni kršila 2. člena, saj pritožnice in podatkov ni obravnavala ali predstavljala žaljivo. Zavrača tudi očitke o kršitvi 6. člena v zvezi z 8. členom, ker ni razkrila virov informacij, čeprav naj bi ji ne bili »objektivno nedostopni drugi viri informacij«, da objava prispevkov ni v javnem interesu, ker so informacije izkrivljene, netočne, nekorektne in prekomerno posegajo v pravice pritožnice in zaposlenih … Novinarka poudarja, da ima na upravi in v drugih ustanovah, ki z upravo sodelujejo, informatorje, s katerimi je dogovorjena za anonimnost, da jih zaščiti pred sankcijami in je torej ravnala v skladu s kodeksom. Novinarka zatrjuje, da ni kršila 10. člena, ob tem pojasni, da je naslovna oprema v pristojnosti urednika. Zavrača tudi očitek o kršitvi 17. člena kodeksa. Pravi, da je upravo in generalno direktorico v prispevkih »obravnavala v okviru njunih pristojnosti«. Glede na podatke, ki jih je imela, se je do njunega dela kritično opredeljevala, do česar ima novinar pravico. Glede na pristojnosti pritožnice v zvezi s prehrano, varovanjem zdravja in koristmi potrošnikov bi morala biti generalna direktorica vajena medijske in javne pozornosti, Vide Znoj pa ni obravnavala osebno, temveč vedno kot visoko javno uslužbenko. Glede na pomembnost njunih nalog pa sta uprava in njena direktorica »dolžni trpeti tudi javno in argumentirano kritiko njunega delovanja, ki sem jo 21. januarja 2025 zapisala tudi v komentarju« , je zapisala novinarka, ki trdi, da je v komentarju svojo kritičnost do pritožnice podprla z dejstvi in obrazloženimi argumenti. Zavrača tudi očitke o obtoževanju pritožnice, »da je zapoznelo obveščanje njena stalna praksa, ne navede pa, kdaj je do tega že prišlo«. To ne drži, trdi novinarka, ki dodaja, da je v komentarju navedla več kot en primer, kdaj je do tega že prišlo.

SKLEP:

Novinarka Tatjana Pihlar ni kršila 2., 6., 8. in 10. člena Kodeksa novinarjev Slovenije.

Obrazložitev: V povzetku prispevka V ekološkem čebelarstvu Vajda inšpektorji našli med, kupljen v trgovini (16. 1. 2025) je novinarka na prvi strani zapisala, da »uprava za varno hrano pred javnostjo skriva ugotovitve v zvezi s to zadevo«. Ko je dan pred tem pritožnico prosila za informacije, so pojasnili, da ne utegnejo odgovoriti in da ji ne morejo zagotoviti sogovornika. Je pa novinarka dan pred objavo prejela potrditev policije, da so z inšpektorji uprave pri čebelarju 7. 1. 2025 opravili hišno preiskavo. Na dan objave prispevka je uprava na svoji spletni strani objavila odziv na prispevek, da ničesar ne skrivajo in potrdili, da gre pri (neimenovanem) čebelarju za »goljufive prakse večjih razsežnosti« ter da uprava »zaradi interesa preiskave javnosti o ugotovitvah ne more obveščati«.

V prispevku, objavljenem 17. 1. 2025, Ali uživamo sporni med? Novi komunikacijski zdrsi uprave za varno hrano novinarka pojasni, da odgovorov ni prejela, da uprava razloge za molk spreminja, da bi lahko že ob prvi prošnji pojasnili, kar so po objavi prispevka. Njene trditve, da so na upravi »urni pri zanikanju, počasni pri obveščanju« so utemeljene, saj so inšpekcijski pregledi in hišna preiskava pri čebelarstvu Vajda hujše nepravilnosti odkrili že avgusta 2024, uprava pa je prvo delno in anonimizirano informacijo za javnost objavila šele 16. 1. 2025, torej po tistem, ko je novinarka objavila prvi prispevek.

V komentarju Nevarna uprava za varno hrano (21. 1. 2025) novinarka navede več primerov iz preteklosti, ko uprava javnosti ni obvestila o svojih izsledkih, česar ni storila tudi v primeru čebelarja. Da je uprava nevarna, je novinarkino mnenje, ki ga podpre s podatki. Novinarka preiskavo 23. 1. 2025 nadaljuje s prispevkom Poslanci so se odrekli medu čebelarstva Vajda, na katerega se uprava ni pritožila.

V prispevku Potrošnik ima pravico vedeti, od kod je med: Molk uprave zavedel kupce medu (24. 1. 2025) novinarka podrobno popiše, kako sta pritožnica in inštitut KON-CERT z neobveščanjem oz. molkom zavedla potrošnike, ki so kupovali obravnavani »ekološki med«. Ekološki certifikat so čebelarju odvzeli šele tri mesece po potrditvah nepravilnosti, o tem niso obvestili Čebelarske zveze Slovenije (ČZS), novinarki niso odgovorili na večino večkrat ponovljenih in dodatnih vprašanj, odgovorili niso na poizvedbe ČZS in Državnega zbora RS, novinarki niso pojasnili, zakaj na nekatera vprašanja ne morejo odgovoriti, če pa so ji odgovorili, so ji odgovore posredovali šele po več dneh ali celo po zakonitem roku.

Novinarka je spremljanje teme nadaljevala s prispevkom O lažno ekoloških jajcih so obvestili potrošnike, o lažno ekološkem medu pa ne (31. 1. 2025). V njem utemelji očitke, ki jih je v tem in prejšnjih prispevkih naslovila na pritožnico; pojasni, da so v primeru lažno označenih ekoloških jajc javnost takoj obvestili, o lažnem ekološkem medu pa tega niso naredili v petih mesecih. Obvestil potrošnikom o čebelarjevih spornih izdelkih niso objavili na portalu o nevarnih in neskladnih izdelkih , čeprav bi vsaj zaradi vsebnosti klorfenvinfosa v čebelarjevem satju to morali takoj storiti. Novinarka je na vse to opozarjala v svojih prispevkih in bila upravičeno kritična do uprave.

Pritožničini očitki novinarki, da je generalno direktorico uprave Vido Znoj neutemeljeno javno izpostavljala v zvezi z njenim političnim položajem, niso pojasnjeni – pritožnica ne navede, kako in v katerem prispevku naj bi novinarka to storila. Mnenje pritožnice, da novinarka Vide Znoj ne bi smela omenjati z imenom, kaže, da uprava ne razume svoje odgovornosti in odgovornosti direktorice do javnosti. Tudi očitki, da je novinarka uporabljala žaljive izraze, niso utemeljeni. Novinarka je podatke in dejstva, tudi zapoznelo in necelovito obveščanje javnosti, imenovala z bralcem razumljivimi izrazi. Prav zaradi novinarkinih prispevkov je bila javnost seznanjena s primerom čebelarja, ki je bil prekrškovno obravnavan, pri katerem so s sodno odredbo izvedli hišno preiskavo in ki je bil pozneje kazensko ovaden. Pritožnica je šele po objavi prispevkov in pet mesecev po pričetku nadzora in odkritih nepravilnostih začela o postopku – takrat še brez identifikacije čebelarja – obveščati potrošnike, na vladni spletni strani pa uprava javnosti ni opozorila na nevarne, neskladne in lažne ekološke izdelke, na vsebnosti klorfenvinfosa in čebelarjev v trgovini kupljen med. Novinarka ni kršila 2. člena kodeksa.

Pritožnica glede kršitve 6. in 8. člena kodeksa novinarki očita, da njeno pisanje ni v javnem interesu, da informacije niso točne, da izpostavlja posameznike in da varnost hrane zaradi neekološkosti medu ni bila ogrožena. Toda pregled prispevkov in dokazov, ki jih je posredovala novinarka, potrjuje, da je šlo za informacije v javnem interesu, kljub nesodelovanju pritožnice z novinarko so bile zapisane informacije točne, varnost hrane pa je bila ogrožena, saj ni šlo za preparat, ki bi bil prepovedan zgolj v ekološkem čebelarjenju, klorfenvinfos je namreč zaradi škodljivosti za zdravje prepovedan v vsaki kmetijski pridelavi in ne sme biti v pridelavi hrane prisoten niti v sledeh. Polega tega pa navedeni pritožničini očitki s 6. in 8. členom nimajo povezave. Člena namreč določata, da mora novinar, kadar je to mogoče, navesti vir, lahko pa se z virom dogovori za anonimnost, če informacij ni mogel pridobiti na drug način in je objava v javnem interesu. Pritožnica pravi, da novinarki uradni viri niso nedostopni, a vsa pridobljena korespondenca potrjuje, da ji je pritožnica odrekala pravočasne informacije, tudi tiste, ki bi jih lahko dala, na nekatera vprašanja ji ni odgovarjala, če pa je informacije že posredovala, je praviloma čakala na zadnji rok po zakonu. Zato je novinarka smela uporabiti informacije svojih neimenovanih virov, ki so se nenazadnje izkazale za točne. Prav tako je imela upravičene razloge za zagotavljanje anonimnosti svojih virov. Novinarka ni kršila 6. in 8. člena kodeksa.

Za naslov komentarja Nevarna uprava za varno hrano, ki je bil objavljen 21. 1. 2025, pritožnica trdi, da je zavajajoč, saj se komentar ne ukvarja s tem in zavaja, ker se »članek ukvarja s političnim ozadjem«. Novinarka se zagovarja, da je »oprema člankov z naslovi v pristojnosti urednika«, ne pojasni pa, ali so naslov v uredništvu spreminjali ali je ostal takšen, kakršnega je napisala. Ne glede na to pa novinarkin komentar popisuje prav to, kar napoveduje naslov – nenavadne rošade in menjave na čelu uprave ter primere, na katere so upravo opozorili mediji, ki so trajali dolgo, o zaključkih nekaterih pa je pritožnica javnost obveščala z zamikom ali pa sploh ne. Naslov komentarja ni potvarjal vsebine in novinarka ni kršila 10. člena kodeksa.

Gradivo primera
Obravnavani členi
Medij
Akterji
Povezane vsebine
Arhiv razsodb