Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (NČR), v sestavi Tatjana Pirc (predsednica), Brane Piano (podpredsednik), Nataša Štefe, Jure Tepina, Manica Janežič Ambrožič, Damijana Žišt in Igor Vobič (člani in članice) je na seji 5. 2. 2026 v dveh zadevah Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano – Uprave RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin proti Tatjani Pihlar, novinarki Dnevnika, odločilo, da novinarka ni kršila Kodeksa novinarjev Slovenije. Ranka Ivelja se je izločila iz odločanja o primeru.
Dva primera: Uprava RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin proti novinarki Tatjani Pihlar, Dnevnik
Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (pritožnica, uprava) je proti novinarki Dnevnika Tatjani Pihlar (novinarka) 13. 2. vložila in 21. 2. 2025 dopolnila pritožbo (Pritožba 1) zaradi prispevkov v časopisu Dnevnik oz. na portalu dnevnik.si:
6. 2. 2025 – Uprava za varno hrano je znova nevarno zatajila,
10. 2. 2025 – Skrivalnice direktorice uprave za varno hrano Vide Znoj.
Pritožnica novinarki očita, da je v prispevkih kršila 2., 6., 8., 10. in 17. člen Kodeksa novinarjev Slovenije (kodeks).
Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (pritožnica, uprava) je 24. 2. 2025 vložila pritožbo (Pritožba 2) proti Tatjani Pihlar (novinarka) zaradi prispevka v časopisu Dnevnik oz. na portalu dnevnik.si:
14. 2. 2025 – Belgijski rejci so na odvoz živalskih trupel čakali tudi po več dni.
Pritožnica novinarki očita, da je v prispevku kršila 1., 2., 6. in 8. člen Kodeksa novinarjev Slovenije (kodeks).
NČR je odločilo, da pritožbi obravnava v skupnem postopku.
Povzetek Pritožbe 1
Pritožnica pravi, da jo novinarka pri poročanju o bolezni modrikastega jezika (BTV) prikazuje v negativni luči, osebno žaljivo predstavlja podatke in dejstva, ne navaja vira informacij ter na senzacionalističen način v naslovni opremi in v prispevku zavaja bralca in spodkopava ugled in integriteto institucije.
V prvem in drugem prispevku gre po mnenju pritožnice za kršitev 2. člena kodeksa, ker upravo imenuje »mojstri prikrivanja«, piše, da se je uprava »debelo zlagala«, da bi »prikrila neodzivnost institucije«, vzbuja dvom in bralce napeljuje k nezaupanju v institucijo, ko zapiše »kako naj potem zaupamo instituciji,(…) da nam ne bo zamolčala še česa usodnejšega«.
V drugem prispevku pritožnico obtožuje, da »spet zapoznelo obvešča«, kot da je to njena stalna praksa, ne navede pa, kdaj je do tega že prišlo. Piše, da so »potrjeno bolezen prekvalificirali v sum«, čeprav pritožnica končnih informacij o potrjeni bolezni še ni imela . V obeh prispevkih na več mestih poimensko »javno izpostavlja« generalno direktorico Vido Znoj ter jo »prikazuje za nekompetentno za opravljanje funkcije generalne direktorice uprave«. Pritožnico, vodstvo in zaposlene novinarka obtožuje zamolčanja in prikrivanja informacij javnosti, da bi »prikrila neodzivnost institucije« , prirejanja in prekvalifikacije informacij, zavajanja javnosti, generalno direktorico obtožuje, da naj bi se »zlagala«.
Pritožnica novinarki očita kršitev 6. člena v zvezi z 8. členom kodeksa. Informacije je, piše pritožnica, pridobivala od virov, ki jih ni razkrila, temveč je zapisala, da so jih »preverili pri več virih in od vseh dobili odgovor« in »po naših informacijah«. Pritožnica pravi, da »novinarki niso objektivno nedostopni drugi viri informacij«. V obeh prispevkih so informacije »izkrivljene, netočne, nekorektne in prekomerno posegajo v pravice uprave in izpostavljenih posameznikov«, zato njihova objava ni v javnem interesu. Novinarka napeljuje, da naj bi uprava želela s »prekategorizacijo potrjene bolezni v sum javnosti prikriti, da je tudi tokrat zamočila in se spet prepozno odzvala«. Pritožnica pravi, da se je novinarka zavedala, da preiskava še poteka in da uprava čaka na končne rezultate pred objavo točnih informacij za javnost, obenem pa novinarka sama omeni, da BTV za človeka ni nevarna. Bralca tudi napeljuje, da uprava »ne zaupa lastnemu laboratoriju«, čeprav pritožnica »postopa pravilno in nikakor ne gre za nezaupnico lastnemu laboratoriju«. Pritožnica poudarja, da so objektivne informacije v zvezi z njenim delovanjem pomembne in da je potrebno obveščati javnost, vendar »njihovo izkrivljanje in zavajajoče navajanje v javnosti povzroča zmedo, nemir in ljudi po nepotrebnem prestraši, hkrati pa spodkopa verodostojnost institucije«. Takšne informacije niso v javnem interesu, piše pritožnica, ki novinarki očita tudi kršitev 10. člena kodeksa, ker naslovna oprema potvarja vsebino. Naslovi in podnaslovi obeh člankov bralca napeljujejo, da bodo obravnavane »skrivalnice direktorice« in ravnanja uprave, ki naj bi »znova nevarno zatajila« . Prispevka se »v pretežni meri« na navedene očitke ne nanašata, pojasnil o tovrstnih ravnanjih uprave in generalne direktorice ni. S »skrivanjem« generalne direktorice se prispevek ne ukvarja, temveč piše o »zamolčanju« in »prikrivanju« informacij uprave in direktoričinih »zapletih v zvezi z zadevo«. Pritožnica trdi, da naslovi in podnaslovi ne odražajo vsebine.
Novinarki očita kršitev 17. člena kodeksa. V obeh prispevkih je »osebno izpostavljena zaposlena Vida Znoj«. Pritožnica pravi, da je generalna direktorica relativno javna oseba, ki je dolžna trpeti širši poseg v njene osebnostne pravice, »je pa poseganje upravičeno zgolj, če za to obstaja in tudi pretehta upravičen javni interes«. Po njenem objava prispevkov z zavajanjem, netočnimi in izkrivljenimi informacijami in z namenom krnitve ugleda institucije in ustvarjanja senzacionalnosti ni v interesu javnosti. Toda novinarka osebno izpostavljenost generalne direktorice stopnjuje – najprej, da naj bi javnosti informacije »zamolčala«, da bi »prikrila neodzivnost institucije« , do trditve, da naj bi se »zlagala«. Tovrstnih ravnanj ne očita zgolj upravi in funkciji generalne direktorice, temveč osebno Vidi Znoj. Pritožnica meni, da Vida Znoj ni absolutno javna oseba in ne bi smela biti izpostavljena na enaki ravni nadzora in razkritja osebnih podatkov kot npr. politiki, še najmanj pa v zvezi z navajanjem neresničnih dejstev.
Povzetek Pritožbe 2
Pritožnica pravi, da v prispevku o bolezni modrikastega jezika (BTV) v Dnevnikovi prilogi Objektiv in na spletni strani dnevnik.si novinarka namerno krni ugled pritožnice ter »ponovno navaja napačne in zavajajoče informacije«. V podnaslovu je navedeno, da je pošiljanje vzorcev v evropski referenčni laboratorij nezaupnica slovenskemu referenčnemu laboratoriju. Pritožnica pravi, da to ne drži. Vsi nacionalni referenčni laboratoriji (NRL) držav EU sodelujejo z evropskimi referenčnimi laboratoriji (EURL), »saj ti organizirajo vsakoletne medlaboratorijske kontrole, s čimer se med laboratoriji harmonizira zanesljivost posamezne diagnostike«. »Načeloma velja«, da vsakič, ko nek NRL diagnosticira nevsakdanji rezultat, analizirani vzorec pošlje EURL, da ga potrdi ali kako drugače razloži ali ovrednoti. Ker je šlo za »časovno nepričakovan dokaz virusa v vzorcih, NRL v vsakem primeru te vzorce pošlje« EURL, da lahko primerja rezultate. Pritožnica pravi, da gre za ustaljeno prakso. To je novinarki pojasnila tudi dekanja Veterinarske fakultete 7. 2. 2025 in je s tem seznanila pritožnico. Odločitev, da »se vzorce pošlje v potrditev evropskemu referenčnemu laboratoriju«, je Državno središče za nadzor bolezni (DSNB) sprejelo 4. 2. 2025.
Novinarka je zapisala, da »uprava v vmesnem času na posestvih, s katerih izvirajo na BTV pozitivne živali, ni sprejela nobenih ukrepov«. Pritožnica piše, da to ne drži, saj je bila na gospodarstvih, kjer so bili odkriti pozitivni vzorci okužb, uvedena prepoved premikov živali, »ki so reagirale, in sicer po prejemu serološko pozitivnih rezultatov in pred odvzemom vzorcev za nadaljnje vzorčenje«. Pritožnica dodaja, da so vsi postopki do uradne potrditve bolezni potekali v skladu z veljavnimi navodili . Novinarka je po nepotrebnem »izpostavila« generalno direktorico Vido Znoj, zato ji očita kršitev 1. člena kodeksa.
Po prepričanju pritožnice je novinarka kršila 2. člen kodeksa, ker je nekorektno in žaljivo predstavljala podatke in dejstva, saj »neupravičeno avtorica namreč navede izjavo o nezaupnici domačemu referenčnemu laboratoriju«, dodaja še, da je iz celotnega konteksta članka razviden neposreden napad na pritožnico.
Novinarki očita tudi kršitev 6. člena v zvezi z 8. členom kodeksa. Virov novinarka »ne navede v celoti, čeprav za izostanek navedb ni nobenih objektivnih razlogov« in še, »da novinarki niso objektivno nedostopni drugi viri informacij«. Po njenem objava ni v javnem interesu, saj so informacije izkrivljene, netočne, nekorektne in prekomerno posegajo v pravice uprave. Izkrivljene in zavajajoče informacije pa v javnosti povzročajo zmedo in nemir, piše pritožnica.
Novinarka je na pritožbe odgovorila
Novinarka očitke zavrača v skupnem odgovoru na obe pritožbi. Pravi, da je v pritožbah na tri njene prispevke o bolezni modrikastega jezika (BTV) pritožnica izpustila »ključni članek« , objavljen 4. 2. 2025. Sklepa, da ga ni spregledala. Pritožnica je javnost o BTV prvič obvestila 4. 2. 2025 popoldan, na dan objave v pritožbi izpuščenega prispevka, torej šele, ko je novico novinarka objavila, in ne 31. 1. 2025, ko je nacionalni referenčni laboratorij (NRL) za BTV virus pri prvi živali že potrdil na oba načina – s serološkim testiranjem in z molekularno diagnostiko.
Da je v Sloveniji BTV, je 3. 2. 2025 na seji sveta za kmetijstvo in podeželje, posvetovalnem organu kmetijske ministrice, povedala generalna direktorica uprave Vida Znoj, da pa še ni znano, za kateri sev bolezni gre. Novinarka pravi, da je za njeno izjavo izvedela in je informacijo neuradno preverila pri dveh virih in nato uradno pri dr. Tadeju Malovrhu, vodji NRL za BTV. Malovrh je o potrjeni BTV pri eni živali govoril kot o dejstvu, ne zgolj sumu, kakor je dan kasneje začela poudarjati uprava. Povedal je, da na bolezen sumijo še pri treh živalih, pri katerih pa molekularne diagnostike še niso opravili, saj čakajo na inšpekcijski odvzem vzorca krvi živali. Da je treba vzorce prej poslati še v potrditev v referenčni laboratorij EU (EURL) v Španijo, ji Malovrh v telefonskem pogovoru 3. 2. 2025 (ponedeljek) ni omenjal. Dodal je, da bodo do konca tedna določili tudi tip virusa. Vse to je 4. 2. 2025 (torek) popisala v prispevku . Uprava je na dan objave 4. 2. 2025 popoldan v sporočilu za javnost zapisala, da gre le za sum na bolezen, ki ga bo potrdil ali ovrgel EURL, kamor »so bili vzorci že poslani«. Novinarka pravi, da to ne drži. Vida Znoj je na novinarski konferenci 6. 2. 2025 povedala, da je odločitev o pošiljanju vzorcev v EURL 4. 2. 2025 sprejel DSNB. Novinarka pravi, da se je DSNB dejansko sestal 5. 2. in ne 4. 2. 2025, NRL pa je vzorce v EURL poslal šele 7. 2. 2025.
Tudi razlog pošiljanja pritožnica razlaga različno. V sporočilu za javnost je 4. 2. 2025 uprava zapisala, da so vzorce v potrditev EURL poslali, »ker ima Slovenija status proste BTV in ker gre za morebiten prvi primer BTV v državi po letu 2016«, v pritožbi pa je posredovanje vzorcev v EURL utemeljila, da »v vsakem primeru, ko neki NRL diagnosticira rezultat, ki ni vsakdanji, analizirani vzorec pošlje še v pristojen EURL, da se rezultat potrdi, oziroma po potrebi kako drugače razloži ali ovrednoti. Ker je šlo (…) za časovno nepričakovan dokaz virusa v vzorcih, NRL v vsakem primeru te vzorce pošlje še v EURL, da sploh lahko izvede primerjavo rezultatov. Torej gre za ustaljeno prakso.« Poleg tega, pravi novinarka, je Vida Znoj na novinarski konferenci 6. 2. 2025 kot dodaten razlog pošiljanja v EURL navedla: »Da se tudi določi sev te bolezni(…)«. To je dejala, čeprav je vedela, da je NRL pri prvi živali že 4. 2. določil sev/genotip virusa 4 , pri treh na drugi lokaciji pa 6. 2. 2025 . Iz tega je »utemeljeno sklepala«, da pošiljanje vzorcev EURL pomeni nezaupnico slovenskemu laboratoriju, saj »(…) slovenski referenčni laboratorij uporablja identične diagnostične metode, aparature in kemikalije kot evropski« in je »v letih 2015 in 2016 že potrjeval izbruhe te bolezni in določil tudi njen sev (…)«.
Novinarka pojasnjuje, da je že v prispevku Skrivalnice direktorice uprave za varno hrano Vide Znoj 10. 2. 2025 navedla, da je NRL virus BTV pri prvi živali dokazal 31. 1. 2025. Pravi, da bi že zgolj v primeru suma morala uprava takoj obvestiti javnost, zlasti rejce, posestvu z okuženo živaljo prepovedati premike in sklicati DSNB. Novinarka pravi: »To piše tudi v Pravilniku o ukrepih za ugotavljanje, preprečevanje in zatiranje BTV, ki je bil (…) objavljen na spletni strani uprave, ko smo nanj opozorili v Dnevniku, pa so ga (…) umaknili.«
Novinarka je pritožnici 5. 2. 2025 v zvezi z BTV poslala več vprašanj. Odgovorili so ji 14. 2. 2025 na dan, ko je že bil objavljen njen prispevek Belgijski rejci so na odvoz živalskih trupel čakali tudi po več dni. Zanj ji pritožnica očita, da ne drži, da v vmesnem času na posestvih z okuženimi živalmi ni sprejela nobenih ukrepov. Novinarka piše, da odgovora uprave do izida prispevka ni prejela, zato se je oprla na neuradne vire in na pojasnilo generalne direktorice na novinarski konferenci 6. 2. 2025, ko je na vprašanje, zakaj niso ukrepov sprejeli takoj, odvrnila: »Za sprejem ukrepov moramo imeti uradno potrjeno bolezen.« Na vprašanje, ali je znano, za kateri sev BTV gre, so ji 14. 2. 2025 odgovorili, da je bil 11. februarja »uradno potrjen serotip 4.«
Novinarka pravi, da ni kršila kodeksa. V pritožbah se ponavljajo »bolj ali manj identični očitki«. V prispevkih je opozorila na »zapoznelo in nestrokovno komuniciranje uprave«, ki medijem ne daje popolnih in resničnih informacij, uprava na njena vprašanja večinoma ni odgovarjala celovito, kljub aktualnosti in pomembnosti tem je odgovore praviloma podajala v skrajnem zakonskem roku, nekajkrat pa ni odgovorila na vsa vprašanja. V odgovorih službe za stike z javnostjo nikoli ni zapisan avtor, zato zanje odgovarja generalna direktorica. Očitke o neupravičenem izpostavljanju generalne direktorice Vide Znoj zavrača, saj prav ona vodi upravo in jo predstavlja v javnosti.
Novinarka zavrača očitke o kršitvi 1. člena kodeksa, saj je preverjala točnosti informacij pri neuradnih in uradnih virih, vsakič tudi pri upravi. Trdi, da ni kršila 2. člena, saj pritožnice in podatkov ni obravnavala ali predstavljala žaljivo. Zavrača očitke o kršitvi 6. člena v zvezi z 8. členom, ker ni razkrila virov informacij, čeprav naj bi ji ne bili »objektivno nedostopni drugi viri informacij«. Zavrača očitke, da objava prispevkov ni v javnem interesu, ker so informacije izkrivljene, netočne, nekorektne in prekomerno posegajo v pravice pritožnice in zaposlenih … Poudarja, da ima na upravi in v ustanovah, ki z upravo sodelujejo, informatorje, s katerimi je dogovorjena za anonimnost, da jih zaščiti pred sankcijami in je torej ravnala v skladu s kodeksom. 10. člena ni kršila tudi v delu večkrat ponovljenega očitka, da naslovi in podnaslovi ne odražajo vsebine člankov. Ob tem pojasni, da je opremljanje člankov z naslovi v pristojnosti urednika. Novinarka zavrača očitek o kršitvi 17. člena kodeksa. Piše, da je upravo in generalno direktorico v prispevkih »obravnavala v okviru njunih pristojnosti«. Glede na podatke o njihovem delu, ki jih je imela, se je do tega kritično opredeljevala, do česar ima novinar pravico. Glede na pristojnosti pritožnice v zvezi s prehrano, varovanjem zdravja in koristmi potrošnikov bi morala biti generalna direktorica vajena medijske in javne pozornosti, Vide Znoj pa ni obravnavala osebno, temveč vedno kot visoko javno uslužbenko. Novinarka zavrača tudi očitke, da pritožnico obtožuje, »da je zapoznelo obveščanje njena stalna praksa, ne navede pa, kdaj je do tega že prišlo«. V komentarju , ki sicer ni del tukaj obravnavanih pritožb proti njej, je že 21. 1. 2025 navedla več primerov, kdaj je do tega v preteklosti prihajalo.