Jasmin Feratović proti kolumnistki Dela Mojci Pišek

Stališče NČR DNS in SNS

Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju: NČR), v sestavi Tatjana Pirc (predsednica), Brane Piano (podpredsednik), Jure Tepina, Nataša Štefe, Igor Vobič, Sonja Merljak Zdovc (članice in člani), je na seji 21. 5. 2026 v primeru Jasmin Feratović proti Mojci Pišek, kolumnistki Dela, sprejelo stališče, da je novinarka kršila Kodeks novinarjev Slovenije.

Primer: Jasmin Feratović proti kolumnistki Dela Mojci Pišek

Jasmin Feratović (v nadaljevanju: pritožnik) se je pritožil zaradi kolumne »Zakaj me kitajske kamere ne motijo«, ki je bila objavljena 6. 6. 2025, kolumne »Ta hitri vlak, ki tiho odpelje«, ki je bila objavljena 18. 7. 2025, in kolumne »Tam v nekaj mesecih zraste novo mesto, pri nas leta betoniramo pločnik«, ki je bila objavljena 18. 7. 2025, vse v časopisu Delo.

Povzetek pritožbe:

Pritožnik je kolumnistki očital kršitve 2., 4., 24., 25. in 26. člena Kodeksa novinarjev Slovenije (v nadaljevanju: kodeks).

Pritožnik na splošno pravi, da v navedenih kolumnah avtorica »prikazuje delovanje kitajske države v izrazito pozitivni luči, pri čemer sistematično izpušča ključne informacije, ki so nujne za razumevanje obravnavanih tem«. Izpuščanje informacij je še toliko bolj problematično, meni pritožnik, ker kolumnistka piše »o orodjih množičnega nadzora in zatiranju manjšin, ki so jih v preteklosti kot problematične označili številni mednarodni opazovalci OZN«.

Dodaja, da je iz besedil jasno razvidno, da so nastala med njenim bivanjem na Kitajskem, vendar ni nikjer razkrito, kdo je kolumnistki financiral to bivanje, iz česar »izhaja sum, da je potovanje financiral ali organiziral kitajski državni ali para-državni subjekt, saj je to pogosta praksa te države.«
Pritožnik še navaja, da dodatnih dokazov nima, saj razen vsebine kolumn ne razpolaga s podrobnimi informacijami o potovanjih novinarke. »Praksa sponzoriranja obiskov Kitajske v propagandne namene s strani njihovih oblasti je sicer dokaj podrobno dokumentirana in prepoznana kot izjemno problematični model propagandnega okolja Komunistične partije Kitajske,« dodaja pritožnik.

V utemeljitvi kršitve 25. člena pritožnik piše: »Če je bila Mojca Pišek del novinarske delegacije, ki ji je bilo gostovanje na Kitajskem omogočeno in plačano s strani kitajskih oblasti (kar je iz besedil mogoče utemeljeno sklepati), potem gre za kompromitirano neodvisnost, saj v prispevkih ni nobene kritične distance do tem, ki jih obravnava. Besedila se skoraj v celoti skladajo z znanimi propagandnimi narativi Ljudske republike Kitajske in bi morala biti na tak način tudi ustrezno označena, sploh če so potovanje kolumnistke na Kitajsko omogočila sredstva kitajskih oblasti.«

V utemeljitvi kršitve 26. člena pa pritožnik piše: »Iz besedil je jasno, da kolumnistka piše v prvi osebi neposredno iz Kitajske. Kolumnistka ni nikjer razkrila, ali je bila na Kitajskem gostja kakšne institucije, podjetja ali kakšne druge entitete, povezane s kitajsko oblastjo.«

Kolumnistka Mojca Pišek je odgovorila na pritožbo, vendar se ni opredelila do posameznih kršitev členov kodeksa.

Pojasnjuje, da se tematik, povezanih s Kitajsko, v kolumnah občasno dotika od leta 2023 in pogosteje od leta 2024, ko je začela z bolj sistematičnim raziskovanjem in študijem za potrebe pisanja knjige esejev o Kitajski. V sklopu tega raziskovanja je v letu 2025 dvakrat potovala na Kitajsko. »Moje kolumne, ki jih, sočasno s pisanjem esejev za knjigo, kot zunanja sodelavka pišem za Delo, počnejo prav nasprotno od tega, kar trdi Feratović – v poplavi novic z izrazitim fokusom na negativne prikaze Kitajske zapolnjujejo manko v medijskem diskurzu o Kitajski in ponudbo medijskih vsebin pomagajo uravnoteževati.«

Kolumnistka dodaja, da išče zgodbe in perspektive, ki Kitajsko in njeno vsakdanjost normalizirajo, ki odslikavajo realne izkušnje kitajskih državljanov z njihovo državo, in so hkrati vsebinsko relevantne za slovenske bralce. To počne iz prepričanja, da ima slovenska javnost pravico bolje spoznati Kitajsko, ključno vlogo pri tem pa lahko odigrajo prav publicisti in avtorji.

Kolumnistka navaja, da je iz pritožnikovega pisanja razvidno, da ima o državi izdelano mnenje, ne da bi jo nujno poznal ali imel željo, da bi jo poznal onkraj negativnih stereotipov o njej. »Tako stališče ustreza definiciji ksenofobije kot sovraštva do tujcev in tujega, v danem primeru sinofobije kot sovraštva do Kitajske in vsega kitajskega. Ksenofobni pogledi na kulture, ki jih ne pozna, in politične ureditve drugih držav so pritožnikova legitimna pravica, problematični pa postanejo, ko jih razglaša za izključno pravilne in iz svojih osebnih stališč izvaja sklepe o tem, kako naj bi o Kitajski pisali vsi tisti, ki se s kompleksno družbeno stvarnostjo te dežele dejansko ukvarjamo.«

Pojasnjuje še, da je na Kitajskem spomladi leta 2025 gostovala v okviru vladnega programa China International Press Communication Center. Povabilo kitajskega organizatorja je sprejela, ker je udeležba v mednarodnem novinarskem programu tako rekoč edini način, da avtorji lahko pridobijo vizo za bivanje in delovanje na Kitajskem za srednje časovno obdobje, ki omogoča avtorsko raziskovanje. Povabilo je sprejela pod pogojem in z obojestranskim strinjanjem, da sme udeležbo v programu izrabiti kot okvir za neodvisno avtorsko raziskovanje s poudarkom na zbiranju podatkov in zgodb za knjigo ter za neodvisen avtorski publicizem. »Dokaz za to je, da v tem času nisem napisala nobenega (0) novinarskega prispevka za slovenske ali druge medije, v katerih bi poročala o dogodkih, ki so organizirani v okviru programa. Poleg kolumn za Delo, ki prinašajo moje osebne poglede na izbrane tematike, sem v tem obdobju za Delo napisala še problemski prispevek na temo slovensko-kitajskega gospodarskega sodelovanja, v katerem sem enako kot v kolumnah izbrala zorni kot, ki je relevanten za slovensko javnost.«

Kolumnistka izpostavlja, da je uredništvo Dela z njenim sodelovanjem v programu seveda dobro seznanjeno. Istega programa se je pred mano v letu 2024 udeležil že Delov novinar, v letu 2025 pa še Delova novinarka. »Uredništvo Dela tako razpolaga s pristojnostjo, da naše prispevke opremi s podatkom o sodelovanju v programu, v kolikor bi presodilo, da je to potrebno.«

SKLEP:

Kolumnistka Mojca Pišek je kršila 24. in 26. člen, ni pa kršila 4. in 25. člena Kodeksa novinarjev Slovenije. Kršitve 2. člena razsodišče ni obravnavalo.

Obrazložitev:
Kršitve 2. člena razsodišče ni obravnavalo, saj se ta nanaša na osebno žalitev, te pa pritožnik ni podrobneje obrazložil.

Glede kršitve 4. člena kodeksa razsodišče ugotavlja, da avtorji v kolumnah izražajo svoj osebni pogled in prepričanje o določeni temi. Kolumne sodijo med žanre interpretativne zvrsti, zato od kolumnistov ni upravičeno zahtevati enake stopnje celovitosti obravnave teme kot v primeru poročanja o njej. Standard vključevanja vseh za razumevanje izbrane vsebine bistvenih informacij je v kolumnah nižji. Razsodišče zato ni ugotovilo kršitve 4. člena kodeksa.

Razsodišče je prepoznalo kršitev 24. člena, saj kolumnistka ni razkrila, da je njeno pot na Kitajsko plačala kitajska država, in tako ni omogočila javnosti, da sama presodi, ali je v morebitnem konfliktu interesov, s tem pa tudi presojo, do katere mere bo javnost zato zaupala njenemu mnenju. Plačane poti na Kitajsko, ki niso označene kot take, sodijo med ugodnosti, ki bi jih morala novinarka razkriti, da bi se izognila vsaj navideznemu konfliktu interesov, če ne morda že tudi dejanskemu. Njeno pojasnilo, da »uredništvo Dela tako razpolaga s pristojnostjo, da njene prispevke opremi s podatkom o sodelovanju v programu, v kolikor bi presodilo, da je to potrebno« ne opravičuje dejstva, da bi to morala storiti sama v svojih kolumnah, kot zahteva kodeks.

Ko je razsodišče presojalo o kršitvi 25. člena, je ugotovilo, da kolumnistka resda ni prepletala ali združevala novinarskih in politično propagandnih besedil, vendar pa bralcem niti ni razkrila, da je Kitajsko obiskala na povabilo in da je bila njena pot plačana. Kljub temu pa razsodišče ni presodilo, da bi njene kolumne sodile med oglasna sporočila, niti med plačane objave, saj jih je pisala po svoji prosti presoji. Pritožnik ni predložil konkretnih dokazov, da bi ji vsebino narekovali tisti, ki so ji plačali poti na Kitajsko, kolumnistka pa je v odzivu zapisala, da s kolumnami zapolnjuje »manko v medijskem diskurzu o Kitajski« in da ga pomaga uravnoteževati. Razsodišče zato ni prepoznalo kršitve 25. člena kodeksa. Razsodišče ob tem dodaja, da kolumne sodijo v interpretativno novinarsko vrsto in torej po definiciji razkrivajo mnenja avtorjev.

Razsodišče ugotavlja kršitev 26. člena kodeksa v povezavi s kršitvijo 24. člena. Ker avtorica ni razkrila, da je bila njena pot plačana, bi morala v skladu s 26. členom ugodnost (plačano potovanje v tujino je zagotovo ugodnost) zavrniti oziroma se ji odreči, saj se s sprejetjem te ugodnosti ni izognila najmanj navideznemu konfliktu interesov, če ne tudi dejanskemu. Namen 26. člena je namreč preprečevanje okoliščin, ki bi lahko zmanjšale verodostojnost novinarja ali ustvarile videz njegove odvisnosti od tistih, o katerih poroča. S sprejemom ugodnosti brez razkritja in hkratnim komentiranjem tematike, povezane z interesi plačnika poti (pozitivna predstavitev denimo stanja infrastrukture je zagotovo v interesu plačnika), še posebej, ker je bilo to izrazito pozitivno, je ustvarilo najmanj navidezni konflikt interesov.