Stališče NČR DNS in SNS

Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Tatjana Pirc (predsednica), Brane Piano (podpredsednik), Igor Vobič, Sonja Merljak Zdovc, Vanja Tekavec, Manica Janežič Ambrožič je na seji 22. oktobra 2026 v primeru Robert Ilc proti Roku Šuligoju, novinarju Televizije Slovenija, sprejelo stališče, da novinar ni kršil Kodeksa novinarjev Slovenije.

Primer: Robert Ilc proti Roku Šuligoju, novinarju Televizije Slovenija

Pritožnik Robert Ilc se pritožuje zaradi prispevka novinarja Roka Šuligoja, ki je bil 11. februarja 2026 predvajan v oddaji TV Dnevnik na Televiziji Slovenija. Prispevek je obravnaval vložitev kandidatne liste strank NSi, SLS in Fokus pri Državni volilni komisiji.

Pritožnik navaja, da je bil na dogodku prisoten kot udeleženec vložitve kandidatne liste in je med pogovorom predsednika stranke Fokus Marka Lotriča z direktorjem Državne volilne komisije Igorjem Zorčičem, ki je bil med drugim prikazan v prispevku Roka Šuligoja, stal v ozadju. Pravi, da ni podal izjave in se tudi ni odzval na vsebino pogovora.

V prispevku je bil kljub temu uporabljen »izrazito približan kader njegovega obraza«, ki je bil umeščen ob vprašanje Lotriča direktorju Zorčiču. Po mnenju pritožnika je kombinacija izrečene vsebine in bližnjega kadra pri gledalcu ustvarila pomen, da je z obrazno mimiko izrazil nestrinjanje oziroma odziv na Lotričeve besede.

Pritožnik navaja, da »v realnem poteku dogodka do takšne reakcije ni prišlo«. Meni, da mu je bil z izborom in montažo slikovnega gradiva »pripisan odziv«, ki ga ni izrazil, s čimer je novinar ustvaril »interpretacijo in napačen kontekst« njegove vloge v dogodku. Meni, da takšna predstavitev »ni skladna z načelom resničnega in celovitega obveščanja javnosti«, s prikazom pa je novinar posegel tudi v njegovo osebno dostojanstvo, saj gre za »na žaljiv način neresnično prikazano dejstvo«.

Pritožnik zato meni, da je novinar kršil 2. člen Kodeksa novinarjev Slovenije, ker ga je osebno žaljivo predstavil, in 10. člen, ker je montaža slikovnega gradiva potvorila vsebino ter ustvarila napačen vtis o njegovem ravnanju.

Poudarja tudi, da ne nasprotuje pravici medija do kritičnega poročanja o političnih dogodkih, ne strinja pa se z načinom uporabe slikovnega gradiva, saj je to ustvarilo pomen, ki ga v realnem poteku dogodka ni bilo.

Rok Šuligoj, novinar Televizije Slovenija, se je odzval na pritožbo.

Novinar Rok Šuligoj očitke o kršitvi 2. in 10. člena Kodeksa novinarjev Slovenije zavrača. Navaja, da v prispevku ni osebno žaljivo predstavljal podatkov ali dejstev in da montaža ni potvorila vsebine.

Pojasnjuje, da je bil dogodek na Državni volilni komisiji javen, uradno napovedan in namenjen medijskemu spremljanju. Pritožnik se ga je udeležil kot glavni tajnik ene od političnih strank, Nove Slovenije (NSi), zato po novinarjevem mnenju ni nastopal kot zasebnik, temveč kot politični funkcionar, torej javna osebnost.

Po navedbah novinarja je bil v prispevku uporabljen vizualni poudarek s pomočjo »približanega kadra« kot običajen način prikazovanja odnosov med akterji v prostoru in usmerjanja gledalčeve pozornosti, v tem primeru na javno relevanten neverbalni odziv Roberta Ilca.

Novinar navaja, da novinarsko delo ne vključuje le povzemanja izjav, ampak tudi opazovanje okoliščin, vzdušja in neverbalnih odzivov. Ilčevo obrazno mimiko razume kot avtentičen in vsebinsko relevanten odziv na predlog Marka Lotriča glede preštevanja glasovnic: »Reakcija prisotnega visokega strankarskega funkcionarja na predloge, ki bi lahko pomenili kršitev zakona, je informacija, ki javnosti pomaga razumeti resnost ali absurdnost podanih predlogov.«

Novinar zavrača navedbo, da je bila reakcija ustvarjena z montažo. Poudarja, da je bila pritožnikova obrazna mimika prikazana takšna, kot je bila posneta, in da je bila neposredno povezana z vsebinskim kontekstom pogovora. Namen prispevka po njegovih navedbah ni bil norčevanje iz pritožnika, temveč prikaz odzivov navzočih na predlog, ki da ni skladen z zakonom.

Novinar meni, da bi z opustitvijo teh odzivov gledalcem odvzel pomemben del informacije o tem, kako so udeleženci dogodka razumeli Lotričev predlog. Uporabo bližnjega kadra zato ocenjuje kot sorazmerno in utemeljeno z javnim interesom, pri čemer poudarja, da pri tem ni bil žaljiv in da z montažo ni potvarjal vsebine.

SKLEP:

Novinar Televizije Slovenija Rok Šuligoj ni kršil 2. in 10. člena Kodeksa novinarjev Slovenije.

Obrazložitev:
Razsodišče ugotavlja, da izpostavljanje neverbalne govorice določene osebe s približevanjem v bližnji kader samo po sebi ne pomeni potvarjanja vsebine. Gre za televizijski montažni postopek, s katerim novinar usmeri gledalčevo pozornost na določen element dogajanja. V obravnavanem primeru je bil uporabljen posnetek, ki je nastal med javnim dogodkom, pritožnik pa je bil v času pogovora navzoč v prostoru in na posnetku dobro viden. Z montažo njegov izraz ni bil (po)ustvarjen, spremenjen ali prenesen iz drugega konteksta. Z bližnjim kadrom je novinar pritožnikovo obrazno mimiko izpostavil, toda za kršitev 10. člena bi moral z montažo spreminjati pomen tako, da povezave, ki bi jih novinar s posnetim gradivom ustvaril, ne bi ustrezale dejstvom dogodka, s katerega poroča – v tem primeru pogovoru predsednika stranke Fokus Marka Lotriča z direktorjem Državne volilne komisije Igorjem Zorčičem in njegovega neposrednega konteksta, tudi neverbalne govorice pritožnika.

Montažna umestitev bližnjega kadra lahko gledalca spodbudi k temu, da izraz obraza razume kot odziv na izrečene besede, pri čemer ga lahko gledalci različno razumejo. Prispevek ob tem ni vseboval izrecne novinarjeve trditve, da se je pritožnik odzval na točno določen način. Novinar je gledalcu pokazal avtentičen del dogajanja, končna interpretacija izpostavljenega izraza pa je ostala gledalčeva. To, da pritožnik ni podal izjave, ne pomeni, da v televizijskem prispevku novinar njegove navzočnosti ne sme obravnavati ali jo izpostavljati. Kot glavni tajnik ene od političnih strank se je udeležil javnega dogodka, njegova neverbalna govorica pa je bila neposredno povezana z dogodkom.

Za ugotovitev kršitve 2. člena kodeksa ne zadošča, da je posamezniku način prikaza neprijeten ali da se ne strinja s pretiranim izpostavljanjem. Prispevek ali njegov del mora biti po vsebini ali načinu osebno žaljiv, ponižujoč ali mora kako drugače prizadeti posameznikovo dostojanstvo. Subjektivni občutek prizadetosti še ne pomeni, da je bil prikaz tudi objektivno osebno žaljiv v pomenu 2. člena kodeksa.

V obravnavanem prispevku razsodišče tega ne prepoznava. Bližnji kader pritožnikovega obraza ni bil opremljen s komentarjem ali drugim montažnim prijemom, kar bi bilo osebno žaljivo.

Zgolj prikaz in izpostavljanje obrazne mimike na javnem dogodku, ki je neposredno povezana z njegovo vsebino, ne dosegata praga osebno žaljivega predstavljanja. Tudi morebitna gledalčeva razlaga, da je pritožnik z izrazom obraza pokazal nestrinjanje, presenečenje ali drug zadržan odziv, sama po sebi ni žaljiva in ne vsebuje negativne vrednostne sodbe o njegovi osebnosti, značaju ali dostojanstvu.

Razsodišče je zato sklenilo, da novinar Rok Šuligoj z montažo in izpostavljanjem izrazne mimike pritožnika na javnem dogodku ni potvarjal vsebine in ga s tem ni predstavljal na osebno žaljiv način. Novinar tako ni kršil 2. in 10. člena Kodeksa novinarjev Slovenije.

Razsodišče ob tem opozarja, da izpostavitev obrazne mimike z bližnjim kadrom ni konvencionalen montažni prijem v televizijskem informativnem programu, posebej v novinarskem poročilu. Ko novinar pri montaži izpostavi obrazno mimiko nekoga, mora zato paziti, da z izborom, zaporedjem kadrov v sekvenci in svojim govorom ne ustvarja pomena, ki ga posneto dogajanje sicer ne izkazuje.