Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (NČR), v sestavi Tatjana Pirc (predsednica), Brane Piano (podpredsednik), Sonja Merljak Zdovc, Vanja Tekavec, Manica Janežič Ambrožič, Damijana Žišt (članice in člani) je na seji 22. 10. 2026 v primeru Danica Korc proti Damjanu Franzu Luju razsodilo, da novinar ni kršil Kodeksa novinarjev Slovenije.

Primer: Danica Korc proti Damjanu Franzu Luju, Dnevnik

Povzetek pritožbe

Danica Korc se v imenu Civilne iniciative staršev otrok, ki se izobražujejo na domu (pritožnica), pritožuje zaradi prispevka Ali so otroci last staršev? Strokovnjaki o temni plati šolanja na domu avtorja Damjana Franza Luja (novinar), objavljenega 1. 2. 2026 na portalu časopisa Dnevnik – Nedeljski dnevnik . Očita mu kršitev 1., 2., 3., 4., 6., 10., 15., 17. in 20. člena Kodeksa novinarjev Slovenije (kodeks).

Pritožnica pojasnjuje, da je Civilna pobuda staršev in družin neformalna skupina, ki ni pravna oseba. Ustanovljena je za zaščito pravic otrok in družin, ki izvajajo šolanje na domu v Sloveniji ter za odzivanje na »stigmatizirajoče ali zavajajoče medijske prikaze te zakonite prakse«. Pravi, da »zaradi varstva zasebnosti otrok in družin (…) prijavitelji osebnih podatkov ne navajamo v javnem delu vloge«.

Predlaga, da »zaradi varstva zasebnosti otrok in družin« v objavi odločitve NČR njeno identiteto zakrije.

Novinarju očita kršitev 1. člena kodeksa zaradi splošnih in »vrednostno obremenjenih« trditev o šolanju na domu kot sta »domnevna izolacija« in »tveganja za otroke«, ne da bi bile trditve podprte z empiričnimi podatki, raziskavami ali preverljivimi viri.

Kršitev 2. člena mu očita zaradi po njenem mnenju žaljivega in moralno obremenjenega načina predstavljanja oseb, skupin in praks z naslovom Ali so otroci last staršev?, saj »takšna formulacija že v izhodišču sugerira zlorabo in zanikanje otrokovih pravic ter stigmatizira zakonito obliko izobraževanja«.

Očita mu kršitev 3. člena, ker pred objavo hudih obtožb z izrazi »nadzor nad otroki, socialna izolacija« in »potencialna zloraba« novinar ni pridobil odziva staršev ali otrok, ki se zakonito šolajo na domu.

Očita mu kršitev 4. člena, ker ni pojasnil, da je šolanje na domu v Sloveniji zakonito ter posameznih nezakonitih primerov ni jasno razločil od zakonite prakse, kar je ključno za razumevanje teme.

Kršitev 6. člena novinarju očita, ker se na več mestih sklicuje na stroko, pri tem pa ne navede imen strokovnjakov, institucij, raziskav ali metodološkega okvira.

Kršitev 10. člena mu očita, ker naslov izkrivlja vsebino in je »senzacionalističen in moralno obremenjen okvir, ki presega (…) vsebino prispevka in vodi bralca v vnaprejšnjo negativno interpretacijo«.

Kršitev 15. člena mu očita, ker je »osebne spomine in vrednostne sodbe« uporabil kot argumente v splošni razpravi, npr. o socializaciji, ni pa jasno označil, da gre za njegovo mnenje oz. komentar.

Kršitev 17. in 20. člena očita novinarju , ker pri poročanju o otrocih in družinah ni ravnal posebej previdno ter se ni izogibal stigmatizaciji. Po mnenju pritožnice prispevek »vzpostavlja asociativne povezave med šolanjem na domu, nasiljem v družini in odvzemi otrok brez pravnega in dejanskega konteksta, kar lahko vodi v stigmatizacijo otrok in družin«.

Novinar je na pritožbo odgovoril.

Novinar očitke zavrača. Njegov namen ni bil »problematizirati vseh staršev, ki se odločijo za zakonito šolanje na domu, niti stigmatizirati te prakse«, pač pa opozoriti na tveganja, kadar je sistem šolanja na domu ali alternativnega izobraževanja (kot v primeru t. i. »krovnih šol« iz tujine) zlorabljen, kar lahko vodi v kršenje temeljnih otrokovih pravic do izobraževanja in socializacije.

Novinar zavrača očitek o kršitvi 4. člena kodeksa, češ da ni pojasnil zakonske ureditve šolanja na domu v Sloveniji in ni jasno razmejil zakonite in nezakonite prakse. Navedel je, da »šolanje na domu pri nas ni prepovedano, kot je v nekaterih drugih državah, vendar so z njim povezane določene zahteve«. Objavil je tudi pojasnilo ministrstva za izobraževanje, da mora otrok opravljati izpite ter, da jih približno sto od sedemsto šolajočih se na domu ne opravi. Bralec je tako seznanjen, da gre za regulirano obliko šolanja.

Tudi očitek o kršitvi 15. člena zavrača. Pri očitku, da ni ločil informacij in svojega komentarja, ko naj bi za argumente o socializaciji uporabil svoje osebne spomine in vrednostne sodbe, gre za »zavajanje razsodišča«. Odlomek o tem, ki se začne s »Spominjam se…«, ni njegov komentar, temveč citat psihologa Kristijana Lešnika Muska. Izjava je v narekovajih, vir in ime avtorja sta navedena.

Zavrača tudi očitke o kršitvi 1. in 6. člena kodeksa o objavljanju nepreverjenih informacij in nenavajanju virov. V prispevku je imenoval in citiral Kristijana Lešnika Muska, avtorja številnih prispevkov s področja vzgoje in izobraževanja. Svoje druge vire, na primer o analizi »šole« West River Academy iz tujine, je preveril in jih poimensko pozna. Vendar so ga prosili za zakritje in anonimnost. Zato je informacije zgolj povzel in tudi želje virov po anonimnosti ni izpostavil.

Novinar zavrača očitke o kršitvi 2. in 10. člena, da gre v naslovu za žaljivo predstavljanje podatkov ter za obremenjujoč način predstavitve dejstev. Naslov Ali so otroci last staršev? ne sugerira zlorabe in zanikanje otrokovih pravic. Gre za legitimno vprašanje o meji med pravico staršev do izbire vzgoje ter pravico otroka do optimalnega razvoja in izobraževanja.

Zavrača tudi očitke o stigmatizaciji, posploševanju in pravici do odziva v zvezi s 3., 17. in 20. členom kodeksa. Očitek, da v prispevku vse šolajoče se na domu stigmatizira in povezuje z nasiljem ali odvzemi otrok, ne drži. Zapisal je »Seveda ne gre v vseh primerih šolanja na domu za tako skrajne scenarije, vendar lepo kažejo, da gre za večplastno področje…« in s tem preprečil posploševanje. Prispevek ni bil usmerjen proti konkretni družini, ki zakonito šola otroke na domu, zato pred objavo ni bilo treba pridobiti odziva. Meni, da je prispevek v interesu zaščite najšibkejših, torej otrok, saj je med drugim opozoril, da je za nekatere mladoletnike šola lahko edina rešitev pred neustreznim domačim okoljem.

SKLEP:

Novinar Damjan Franz Lu ni kršil 1., 2., 3., 4., 6., 10., 15., 17. in 20. člena Kodeksa novinarjev Slovenije.

Obrazložitev:
Pritožnica je izrazila željo, da bi »zaradi varstva zasebnosti otrok in družin« v javni objavi odločitve NČR njeno identiteto zakrilo. Predlog je utemeljila s sklicevanjem na hipotetično bojazen, da bi lahko bila zasebnost otrok in družin razkrita. Razsodišče te bojazni ni prepoznalo, saj novinar v članku ne razkriva identitete nobene od družin.

Novinar je šolanje na domu obravnaval kot relevantno družbeno temo in ni uporabljal »vrednostno obremenjenih« trditev. Podatke je podprl z mnenjem priznanega psihologa, s podatki pristojnega ministrstva, povzetkom nekaj slabih primerov, ki so odmevali v medijih ter z mnenji strokovnjakov, ki niso želeli biti imenovani, pa tudi s povzetkom pravnega okvira in s svojim preiskovanjem. Točnost podatkov je preveril in ni zagrešil napak, zato ni kršil 1. člena kodeksa.

Naslov prispevka Ali so otroci last staršev? ni žaljiv in ne sugerira zlorabe in zanikanja otrokovih pravic, temveč si zastavlja kočljivo in za marsikoga lahko tudi neprijetno vprašanje. V prispevku preizprašuje prav to – morebitno nasprotje med pravico staršev do izbire načina šolanja ter pravico otroka do najboljšega možnega izobraževanja in osebnostnega razvoja oziroma socializacije. Vendar način predstavljanja podatkov ni osebno žaljiv do staršev, ki otroke šolajo na domu, saj zgolj vprašanje še ne pomeni očitka o zlorabi instituta in zanikanju otrokovih pravic ali celo, po mnenju pritožnice, stigmatiziranja zakonite oblike izobraževanja. Novinar ni prekršil 2. člena kodeksa.

Pritožnica novinarju očita, da je hude obtožbe objavil pred pridobitvijo mnenja tistih, ki jih zadevajo. V prispevku ne gre za hude obtožbe, temveč za javno preizpraševanje primernosti zakonske ureditve in posameznih negativnih praks. Tudi, če bi novinar pred objavo želel pridobiti mnenje staršev, ki jih zastopa pritožnica, ni jasno, na koga in kako bi se lahko obrnil, saj pritožnica in anonimna skupina staršev tudi v pritožbi predlagajo zakritje podatkov o sebi. Novinar ni kršil 3. člena kodeksa.

Očitek, da novinar ni pojasnil, da je šolanje na domu v Sloveniji zakonito in nadzorovano, ne drži, kakor tudi ne, da ni jasno ločil med ustrezno in nezakonito prakso. Zapisal je, da šolanje na domu pri nas ni prepovedano, da je regulirano, objavil pa je tudi pojasnilo ministrstva, da morajo doma šolani otroci opravljati izpite. V prispevku tudi dovolj razvidno loči med primeri, ki jih navaja, razlago zakonske ureditve in mnenji, ki jih je pridobil. Novinar ni zamolčal ključnih informacij za razumevanje teme in ni kršil 4. člena kodeksa.

V zvezi z očitki, da novinar ni navedel virov svojih informacij, kodeks novinarja k navajanju zavezuje pogojno, kadar je to mogoče. Pritožnica mu očita, da se sklicuje na stroko, ki je ne navede. Vendar to ne drži. Novinar je obsežno navajal imenovanega strokovnjaka. Podatke o ameriški West River Academy, ki ni šola, in o težavah staršev z njenimi potrdili, je med svojim preiskovanjem dobil od poznavalcev problematike, ki so želeli ostati neimenovani, kar je upošteval. Novinar ni kršil 6. člena kodeksa.

Novinar tudi ni kršil 10. člena kodeksa, saj naslov prispevka ne namiguje na splošno zlorabljanje pravic otrok s strani staršev, temveč povsem ustrezno povzema vsebino prispevka.

Očitek, da novinar ni jasno ločil med informacijami in svojim komentarjem ter je objavil »osebne spomine in vrednostne sodbe«, ne drži. Iz prispevka je razvidno, da ne gre za njegove komentarje, temveč za navajanje izjav sogovornika, psihologa Kristijana Lešnika Muska, ki se začne z: »Spominjam se…«. Novinar ni pomešal informacij s svojimi komentarji, temveč je objavil spomine oz. mnenje svojega sogovornika, zato ni kršil 15. člena kodeksa.

Novinar je v prispevku povzel nekaj negativnih primerov, povezanih s šolanjem na domu, ki so odmevali v javnosti. Vendar to samo po sebi ne pomeni, kot trdi pritožnica, da je novinar vse šolajoče se na domu in njihove starše povezoval s slabimi primeri. Nasprotno, v prispevku je poudaril, da » (…) ne gre v vseh primerih šolanja na domu za tako skrajne scenarije (…)«. Zato ni kršil 17. in 20. člena kodeksa.