Center za socialno delo Celje proti novinarju Slovenskih novic Mihaelu Korsiki


Stališče Novinarskega častnega razsodišča DNS in SNS

Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Ranka Ivelja (predsednica), Gojko Bervar (podpredsednik), Lea Širok, Jernej Rovšek, Mario Belovič, Alma M. Sedlar, Davorin Koron, Nada Ravter in Nina Jerman (člani), je na seji 11. februarja 2014 v primeru Center za socialno delo Celje proti novinarju Slovenskih novic Mihaelu Korsiki ugotovilo, da je novinar kršil Kodeks novinarjev Slovenije. Gojko Bervar se je glasovanja vzdržal.


Primer: Center za socialno delo Celje proti novinarju Slovenskih novic Mihaelu Korsiki

Pritožnik je prepričan, da je Mihael Korsika v članku Podtaknili spolno zlorabo vnučkov, objavljenem v Slovenskih novicah 16. avgusta 2013, prekršil več členov novinarskega kodeksa. 2. člen (novinar se mora izogibati nekorektnemu, osebno žaljivemu predstavljanju podatkov in dejstev) naj bi kršil z zapisom: “Direktorica celjskega centra za socialno delo Olga Brezenšek Lalič se je po njenih besedah odpeljala vse do Škofje Loke, kjer se je zdravil Munirin sin, oče nesrečnih otrok. »Začela ga je prepričevati, naj da izjavo, da nisem primerna za vzgojo njegovih otrok. Si lahko predstavljate?”, je v solzah pripovedovala Munira. Ali je lahko še kaj bolj perverznega.” Pritožnik meni, da je novinar dogodek komentiral zlonamerno in žaljivo ter ga označil kot »perverzno dejanje«, ne da bi preveril pravi namen obiska direktorice pri uporabniku in terapevtski skupnosti. Izraz »perverzno« pomeni nekaj nenaravnega in v širši javnosti označuje patologijo dejanj, zato je v tem kontekstu zlorabljen. 3. člen kodeksa (Novinar mora pri objavljanju informacij, ki vsebujejo hude obtožbe, pridobiti odziv tistih, ki jih te informacije zadevajo, praviloma v istem prispevku, sicer pa takoj, ko je mogoče… Če novinar odziva ni mogel pridobiti, mora to javnosti pojasniti.) naj bi novinar kršil z navedbo, da je Centru poslal konkretna vprašanja o tem primeru, vendar mu zaradi varstva osebnih podatkov niso mogli odgovoriti. Pritožnik trdi, da se je Center odzval istega dne, poslal odgovor, ko mu je novinar poslal vprašanja, odgovora pa da novinar ni želel objaviti, s čimer naj bi onemogočil centru, da se odzove na obtožbe (odgovor Centra za socialno delo Celje je del gradiva o tem primeru). Poleg tega, trdijo, novinar direktorici centra ni omogočil odziva na trditve pripovedovalke v članku, da je prepričevala njenega sina, naj izjavi, da njegova mati ni primerna za skrbnico njegovih otrok. S tem bralci niso izvedeli, da je šlo za običajen način obravnave primerov. Pogovor naj bi preveril pogoje, v katerih uporabnik živi, oziroma možnost, da bi otrok skupaj s staršema živel v terapevtski skupnosti. 4. člen (novinar ne sme zamolčati informacij, ključnih za razumevanje obravnavane teme) naj bi novinar kršil s trditvijo, da na Centru na konkretna vprašanja zaradi varstva osebnih podatkov niso mogli odgovoriti. Po mnenju pritožnika je novinar s tem zamolčal informacijo, ki je bila ključna. Če bi njihov odgovor novinar objavil, bi lahko javnost prepričal, da obstaja tudi druga plat zgodbe, ki se vsebinsko popolnoma razlikuje od babičine zgodbe. 17. (Novinar spoštuje pravico posameznika do zasebnosti in se izogiba senzacionalističnemu in neupravičenemu razkrivanju njegove zasebnosti v javnosti. Poseg v posameznikovo zasebnost je upravičen le, če javni interes pretehta nad spoštovanjem njegove zasebnosti…. Novinar se mora zavedati, da lahko z zbiranjem ter objavo informacij, fotografij in posnetkov škodi posameznikom, ki niso vajeni medijske in javne pozornosti.) in 19. člen kodeksa (Posebno obzirnost mora pokazati pri zbiranju informacij, poročanju in objavi fotografij ter pri prenašanju izjav o otrocih in mladoletnikih, o osebah, ki jih je doletela nesreča ali družinska tragedija, o osebah z motnjami v telesnem ali duševnem razvoju ter o drugih huje prizadetih ali bolnih osebah.) pa naj bi novinar prekršil, ker so bile objavljene informacije, ki opisujejo domnevno spolno zlorabo otrok. Njihova identiteta je v lokalnem okolju z objavo tega članka povsem razkrita.

Novinar je na pritožbo odgovoril. Pojasnjuje, kaj je bila vsebina članka: »V članku oziroma dveh je predstavljena zgodba babice, ki je sinu, ki je imel težave z drogami, predlagala zdravljenje, v tem času pa bi za vnuka in vnukinjo sama skrbela. CSD je otroke odvzel in jih dal v rejništvo. V dveh letih se je babica soočala s prijavo suma pedofilije, za katero se je izkazalo, da je lažna.”

Na očitek o izrazu »perverznost« pravi, da je šlo za slikovito oceno situacije, v kateri odgovorna oseba centra prepričuje sina, naj izjavi, da mati ni primerna za vzgojo njegovih rok. Dejstvo je, da CSD Celje na konkretna vprašanja ni dal konkretnih odgovorov, temveč se je »skril« za varstvom osebnih podatkov in za splošnimi odgovori tipa: »center vedno preveri možnosti rejništva pri bližnjem sorodstvu.« Pravi tudi, da je babica svojo identiteto razkrila sama, identiteta otrok pa v članku ni razkrita. CSD v komunikaciji z njim ni pojasnil, zakaj babica ni primerna za rejništvo. »Postavlja se vprašanje,« še piše novnar,« kako lahko center za rejniško osebo uporablja žensko, ki podaja lažne prijave o spolnem nasilju… otroka? Odgovornost CSD pa je – tako novinar – očitno nična, saj se vedno skrivajo za varstvom osebnih podatkov. Ker pa je bil o tej zgodbi napisan že drugi članek, se je center očitno odločil za pritisk na novinarja. Hkrati opozarja, da bi CSD, če bi res želel zaščiti otroka, kot trdi, lahko novinarja prijavil organom pregona, ki ugotavljajo kršitve zakonodaje o medijih.

SKLEP:

Novinar Mihael Korsika ni kršil 2., 3., 4. in 17. člena Kodeksa novinarjev Slovenije, kršil pa je 19. člen.

Obrazložitev:

NČR ugotavlja, da je pritožba Centra za socialo delo Celje kljub pozivom po dopolnitvi in odzivom Centra nanje ostala pomanjkljiva v nekaterih ključnih delih. CSD Celje v delih pisanja novinarja Mihael Korsike, na katere se pritožuje, ne zanika dejstev, zapisanih v članku, moti jih zgolj izrazoslovje. Moti jih izraz »perverznost«, in sicer kot opis prepričevanja očeta otrok, ki jih je center dal v tuje skrbstvo, naj svojo mater prepozna kot nesposobno skrbništva nad vnukoma; ne zanikajo pa eksplicitno, da je do takega prepričevanja res prišlo. NČR se ne spušča v stil novinarjevega pisanja, v to, kar novinar označuje za »slikovito oceno situacije«, vendar glede na zgodbo, v kateri je bil izraz uporabljen, ne najde neupravičenosti uporabe, in zato ne kršitve 2. člena kodeksa.

Novinarsko častno razsodišče se strinja z novinarjem, da odgovor, ki ga je prejel od CSD Celje na konkretna vprašanja, povezana s tem primerom, ni zadovoljiv. Zato je njegov povzetek, da zaradi varstva osebnih podatkov niso mogli odgovoriti, ustrezen. Iz tako splošnega in za konkreten primer neoprijemljivega »odgovora« (lahko bi veljal za katerikoli primer) tudi ni bilo mogoče razbrati, da naj bi, kot trdijo na Centru, »obstajala tudi druga plat babičine zgodbe«. CSD Celje ni predstavil svoje plati, torej svojega dela zgodbe, čeprav ga je novinar prosil za odgovore. Tega niso naredili niti v pritožbi na NČR, v kateri so imeli možnost NČR seznanili z informacijami, ki bi morda novinarjevo zgodbo postavili v drugo luč. Mihael Korsika je lahko po mnenju NČR upravičeno menil, da odgovorov na konkretna vprašanja ni dobil in je to tudi pojasnil s formulacijo Centra samega: da so odgovori takšni zaradi varstva osebnih podatkov. Novinar zato ni kršil 3. in 4. člena kodeksa.

Pač pa je razsodišče skrbno pretehtalo trditev, da je novinar omogočil prepoznavanje otrok v zgodbi, o kateri je pisal. NČR se praviloma postavi na stran otroka in njegove zaščite v medijskih prispevkih tudi v primerih, ko njihova imena niso omenjena, jih je pa skozi medijsko zgodbo mogoče prepoznati. V tem primeru gre za lažne obtožbe pedofilije, zaradi česar naj babica ne bi bila upravičena do skrbništva nad vnukoma. Preiskovalni organi in stroka so obtožbe zanikali. Identiteto babice je novinar moral razkriti tudi zato, da bi bila v javnosti oprana lažnih obtožb pedofilije. S tem se je odprla možnost, da bosta otroka vrnjena sorodnikom, kar je zanju verjetno dobro. Navsezadnje pa je objava temeljne ugotovitve v članku, da do spolnega nadlegovanja oziroma zlorabe sploh ni prišlo, tudi v korist otrok. Tako novinar ni kršil 17. člena kodeksa.

Novinar pa je po mnenju NČR kršil 19. člen kodeksa, ki med drugim pravi, da mora posebno obzirnost pokazati pri zbiranju informacij, poročanju in objavi fotografij ter pri prenašanju izjav o otrocih. V svojem prispevku namreč iz pogovora z babico, ki pripoveduje tudi o testiranju s poligrafom, navaja podrobnosti, ki po oceni NČR otrokoma škodujejo. Čeprav novinar dokazuje, da so bile obtožbe lažne, bi se moral takšnemu podrobnemu in nazornemu opisovanju dogajanja, ki ni v javnem interesu, izogniti, saj sta glede na prepoznavnost babice prepoznavna tudi oba otroka. V javnosti to lahko sproži ugibanja, ki otroka stigmatizirajo.


Obnova postopka:

Postopek, ki je bil zaključen in sta bila po njem izdana razsodba ali stališče NČR, se lahko obnovi na temelju predloga kateregakoli udeleženca v postopku. Udeleženec v postopku lahko zahteva obnovo postopka najpozneje eno leto od dne, ko je izvedel za nova dejstva in dokaze, ki lahko vplivajo na spremembo prvotno izrečene razsodbe ali stališča. O predlogu za obnovo postopka odloča NČR, ki mora ugotoviti, ali obstajajo utemeljeni razlogi za obnovo postopka. Ponovni postopek prav tako vodi NČR.

V Ljubljani, 25. februarja 2014

Ranka Ivelja, predsednica Novinarskega častnega razsodišča