Varuh človekovih pravic proti Miranu Šubicu in odgovornemu uredniku Bojanu Požarju (Direkt)


Naslovnica_Miran_Subic


Prispevek_Miran_Subic

Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Vili Einspieler (predsednik), Gojko Bervar (podpredsednik), Ranka Ivelja, Nada Ravter, Brigita Mohorič, Davorin Koron (člani), je na seji 18. maja 2006 v primeru Varuh človekovih pravic proti novinarju Miranu Šubicu in odgovornemu uredniku časnika Direkt Bojanu Požarju razsodilo, da sta novinar in urednik kršila Kodeks novinarjev Slovenije.


Primer: Varuh človekovih pravic Matjaž Hanžek proti novinarju Miranu Šubicu in odgovornemu uredniku Bojanu Požarju

Varuh človekovih pravic Matjaž Hanžek (v nadaljevanju varuh) je dal pobudo NČR za presojo etičnosti ravnanja novinarja in urednika zaradi objave članka »Raje si ga odsekam, kot da bi storil kaj takega!«, objavljenega v časniku Direkt, dne 9. 1. 2006, in članka »Skrajni čas, da so deklico odpeljali!«, objavljenem v istem časniku 10. 1. 2006. Po mnenju pritožnika naj bi novinar in urednik neetično obravnavala družinsko tragedijo in zavestno in grobo kršila 2., 7., 20., 21. in 22. člen člen novinarskega kodeksa.

V omenjenih člankih je novinar povzel navedbe matere dveh otrok in moža v zvezi s postopki odvzema otrok in kazenskega pregona, ki poteka zoper starša, navedel pojasnila policije in direktorice Centra za socialno delo Škofja Loka. V prvem članku je novinar razkril ime in priimek otrok in druge osebne podatke, natančno opredelil okolje, v katerem sta živela, podatke o šoli, ki jo je obiskovala mladoletnica, domnevne razloge za kazenski pregon staršev, delno je konkretiziral tudi sume zlorab, zaradi katerih je prišlo do socialno varstvenih ukrepov. Rejnica, ki je fanta seznanila s člankom, je po varuhovih navedbah povedala, da je bil zelo prizadet. Članek mu je odprl komaj zaceljene rane in povzročil, da znova doživlja komaj hude strahove, ki se pojavijo pri otrocih, ki so bili življenjsko ogroženi. Varuh se je obrnil na NČR, ker meni, da objava obeh člankov s svojo vsebino stigmatizira oba otroka in jima lahko povzroči nepopravljivo psihično škodo. Nedopustna je sama po sebi, ne glede na voljo staršev (ti naj bi se pred objavo izrecno strinjali z njegovo vsebino). Po mnenju varuha učinki takšnega ravnanja staršev in medijev ne pomenijo le grobega posega v zasebnost otrok, temveč lahko pomenijo odkrito nasilje nad otroki.

2. člen kodeksa, po katerem mora novinar, ko gre za hude obtožbe, poskušati pridobiti odziv tistih, ki jih te informacije zadevajo, naj bi po mnenju varuha novinar kršil, ker pred objavo prvega (omenjenega) članka, ki vsebuje hude obtožbe na račun ravnanja Centra za socialno delo, ni pridobil odziva vseh prizadetih, zlasti ne CSD in policije, nenazadnje pa tudi ne otrok.

7. člen kodeksa naj bi bil kršen, ker novinar ni navedel podatka o tem, da je sodišče izdalo začasno odredbo, s katero je prepovedalo približevanje cele družine otroku. Novinar ga ni v Direktu objavil niti po tem, ko je z njim razpolagal in je »o zgodbi o družinski drami« znova poročal (v drugem omenjenem članku). Pritožnik je tu posebej poudaril, da sta za kršitev 7. člena kriva tako novinar kot urednik.

20. člen kodeksa, po katerem novinar spoštuje pravico posameznika do zasebnosti in se izogiba senzacionalističnemu in neupravičenemu razkrivanju njegove zasebnosti v javnosti, oziroma posegom v zasebnost, ko za to ne obstaja javen interes, sta novinar in urednik kršila v obeh prispevkih. V prvem članku je novinar razkril osebne podatke otrok, tudi najobčutljivejše (njuno domnevno tragično spolno življenje, fantovo zdravstveno stanje in versko prepričanje, v katerem je vzgajan). Po mnenju varuha novinar v članku ni posredoval verodostojnih informacij za presojo okoliščin, zaradi katerih naj bi prišlo do domnevno spornih ravnanj organov oblasti. S tem ko ni podvomil v nepristranost staršev in iskrenost pri varstvu interesov otrok, pa jim je omogočil, da so posegli v zasebnost otrok neupravičeno in škodljivo. Novinar in urednik sta nedopustno razkrivala imena otrok, njune starše, okolje in intimne podrobnosti tudi v drugem članku. Oba članka sta po mnenju varuha izrazit primer senzacionalističnega poročanja, kar dodatno utemeljuje tudi z objavo fotografije, s katere so razvidne poškodbe matere, čeprav te s samo zgodbo niso neposredno povezane.

21. člen kodeksa, ki pravi da mora novinar, ko poroča s področja pravosodja, upoštevati, da ni nihče kriv, dokler ni pravnomočno obsojen in da mora biti pazljiv pri omembi slik storilcev, žrtev ter njihovih svojcev v poročilih o nesrečah in predkazenskih postopkih. Kot poudarja varuh, gre v omenjenem primeru za sum posebno hudega kaznivega dejanja, zato je medijsko razkrivanje imen domnevnih žrtev in storilcev v času pred pravnomočnostjo sodnih postopkov in med tekom predkazenskih postopkov toliko bolj občutljivo. Varuh tudi meni, da bi moralo biti vsakomur jasno, da so vsi tovrstni postopki praviloma zaprti za javnost. Novinar bi tudi moral vedeti (tak podatek bi dobil brez težav), da v tej zadevi še ni prišlo do glavne obravnave oziroma do pričanja dečka. Objava članka pa utegne vplivati na priče. Novinar bi tudi moral upoštevati dejstvo, da je bil materi določen odvetnik po uradni dolžnosti, kar kaže na oceno sodišča, da potrebuje strokovno pomoč. Kljub temu izrecno zapiše, da ni razlogov, da bi dvomil v o informacijah in ugotovitvah staršev, ki da sta pač želela objavo.

Novinar in urednik sta po mnenju varuha kršila tudi 22. člen kodeksa, po katerem mora novinar pokazati posebno obzirnost pri zbiranju informacij, pri poročanju in objavi fotografij ter prenašanju izjav o otrocih in mladoletnikih, tistih, ki jih je doletela nesreča ali družinska tragedija, osebah z motnjami v telesnem ali duševnem razvoju ter drugih huje prizadetih ali bolnih. Varuh ocenjuje, da sta bila oba otroka v obeh člankih brezobzirno zlorabljena kot objekt senzacionalističnega poročanja o položaju, ki je zanju v vsakem primeru pomenil veliko osebno tragedijo. Po njegovem mnenju je šlo pri objavi obeh člankov predvsem za zbujanje pozornosti z objavo šokantne zgodbe, namenjene prodaji časnika.

Miran Šubic in Bojan Požar se na pritožbo, ki jima jo je posredovalo NČR, nista odzvala.

SKLEP:

NČR ugotavlja, da je Miran Šubic kršil 1., 2., 7., 20., 21. in 22. člen, Bojan Požar pa 20., 21. in 22. člen Kodeksa novinarjev Slovenije.


Obrazložitev:

NČR pritrjuje argumentom, s katerimi varuh utemeljuje kršitev 1., 2. in 7. člena, vendar v skladu z dosedanjo prakso NČR meni, da je zanje odgovoren (predvsem) novinar, ki je podatke zbiral, preverjal in napisal članek. Za kršitve 20., 21. in 22. člena pa je v večji meri soodgovoren tudi odgovorni urednik, ki ni preprečil neupravičenega razkrivanja zasebnosti otrok v javnosti (objave fotografije, polnih imen …) in ni upošteval, da gre za sodni postopek, ki je zaradi zaščite otrok, praviloma zaprt za javnost, zato sta po mnenju NČR 20., 21.in 22. člen kodeksa kršila oba.

NČR soglaša z varuhovo ugotovitvijo, da sta novinar in urednik družinsko tragedijo izrabila za senzacionalistično, neetično in škodljivo razgaljanje zasebnosti obeh otrok. NČR tudi ob tem primeru ponovno opozarja na 22. člen, ki novinarjem nalaga posebno obzirnost, ko gre za otroke, ki jih je doletela nesreča ali družinska tragedija. Zlasti v primerih, ko gre za sume spolnih zlorab, nasilje, odvzem otrok(a), mora novinar z vso skrbnostjo pretehtati okoliščine in interese vpletenih in se o objavi zgodbe odločiti le v primerih, ko je to v skladu z otrokovimi koristmi oziroma javnim interesom. V obravnavanem primeru je bila meja med javnim interesom in senzacionalističnim poseganjem v zasebnost in intimnost otrok, ki sta jo novinar in urednik prestopila, dovolj jasna in razvidna.


Obnova postopka:

Postopek, ki je bil zaključen, in sta bila po njem izdana razsodba ali stališče NČR, se lahko obnovi na temelju predloga kateregakoli udeležence v postopku. Udeleženec v postopku lahko zahteva obnovo postopka najpozneje eno leto od dne, ko je izvedel nova dejstva in dokaze, ki lahko vplivajo na spremembo prvotno izrečene razsodbe ali stališča. O predlogu za obnovo postopka odloča NČR, ki mora ugotoviti, ali obstajajo utemeljeni razlogi za obnovo postopka. Ponovni postopek prav tako vodi NČR.

V Ljubljani, 18. maja 2006

Vili Einspieler

Predsednik Novinarskega častnega razsodišča