9. 12. 2013

Jernej Pavlin proti Gregor Trebušak, Svet na Kanalu A

Stališče NČR DNS in SNS

Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Ranka Ivelja (predsednica), Gojko Bervar (podpredsednik), Nada Ravter, Nina Jerman, Lea Širok in Davorin Koron (člani), je na seji 26. novembra 2013, v primeru Jernej Pavlin proti Gregor Trebušak, Svet na Kanalu A, ugotovilo, da novinar ni kršil Kodeksa novinarjev Slovenije.

Primer: Jernej Pavlin proti Gregor Trebušak, Svet na Kanalu A

Jernej Pavlin (v nadaljevanju pritožnik) se je 19. aprila 2013 pritožil zoper 9 časopisnih, radijskih in spletnih novinarjev in novinark ter 2 televizijski voditeljici in 1 voditelja (v nadaljevanju novinarji). Pritožba zadeva novinarske prispevke in napovedi, ki so se nanašale na razglasitev sodbe v primeru Riedl na dunajskem deželnem sodišču, in sicer na del vsebine v ustnem izreku sodbe. Snemanje ni bilo dovoljeno. Ker se očitki zoper posamezne novinarje razlikujejo, je NČR primere obravnavalo posebej (le pritožbi zoper S. S. in G. G. skupaj), v obrazložitvi primerov pa je dodalo skupni uvod.

5. aprila 2013 je sodnica Marion Zöllner na dunajskem deželnem sodišču razglasila obsodilno sodbo zoper Wolfganga Riedla. Pritožnik navaja, da so o tem poročali skoraj vsi slovenski mediji in da so Zöllnerjevi pripisali izjavo, ki je ni nikoli izrekla. Ta, po mnenju pritožnika neresnična izjava se je glasila: »Sodnica je dejala še: Ni dvoma, slovenski politiki so bili podkupljeni, da so priredili razpis v korist Patrie.« Domnevno neresnično izjavo naj bi (prvi) zapisal Urban Červek, objavljena pa je bila na spletni strani Dela 5. aprila 2013 ob 16.46.

Pritožnik zatrjuje, da sodnica Zöllnerjeva ni tega nikoli izjavila. V resnici naj bi dejala, da »obstaja verjetnost, da je bil nekdo v Sloveniji podkupljen«. Tiskovna predstavnica sodišča Christine Salzborn naj bi namreč po poročanju tednika Demokracija (12. aprila 2013 na spletni strani ob 10.33) izjavila, da ne držijo navedbe, da bi sodnica med izrekom sodbe dejala, da so bili slovenski politiki podkupljeni, temveč da obstaja verjetnost, da je bil nekdo v Sloveniji podkupljen.

Pritožnik ob tem navaja, da so istega dne, torej 5. aprila 2013, o odločitvi sodišča pisali tudi avstrijski mediji. Die Presse je povzel članek avstrijske tiskovne agencije APA in med drugim zapisal: Es gibt ausreichend Beweismittel, dass eine Bestechung stattgefunden hat, und das Ausschreibungsverfahren in Slowenien damit beeinflusst wurde, sagte Richterin Zöllner in ihrer Urteilsbegründung.« V prevodu: »Obstaja dovolj dokazov, da je prišlo do podkupovanja, ki je vplivalo na razpisne postopke v Sloveniji, je dejala sodnica Zöllner v obrazložitvi razsodbe. Tudi Der Standard, navaja pritožnik, ni omenil, da »ni dvoma, da so bili slovenski politiki podkupljeni«. Navaja tudi zapis iz Mladine (12. april 2013): »Der Senat ist der Meinung, dass eine Bestechung stattgefunden hat und dass das Ausschreibungsverfahren in Slowenien beeinflusst wurde.« Ob izreku sodbe v primeru Patria na Dunaju sta bila, še navaja pritožnik, prisotna dva avstrijska novinarja, dopisnik avstrijske tiskovne agencije Štefan Vospernik in graški novinar Herwig g. Holler. Ker je bilo snemanje prepovedano, sta si sodničine besede zapisovala. Oba sta po zapisu v Mladini slišala iste besede v sodbi, /…/ in sicer da senat sodišča meni, »da je prišlo do podkupovanja in da se je vplivalo na razpisni postopek v Sloveniji«. Po mnenju pritožnika navedeno neizpodbitno dokazuje, da sodnica ni nikoli dejala, da »ni dvoma, slovenski politiki so bili podkupljeni, da so priredili razpis v korist Patrie«.

Gregor Trebušak, voditelj v oddaji Svet na Kanalu A, naj bi kršil 1. člen kodeksa, po katerem mora novinar preverjati točnost zbranih informacij in se izogibati napakam, svoje napake, četudi nenamerne, pa priznati in popraviti, s tem, da je 5. aprila 2013 prebral neresnično izjavo: “Da je pri nakupu Patrij šlo za podkupovanje politikov, so Avstrijci zdaj dokazali; kaj to pomeni za sojenje pri nas?” 1. člen naj bi kršil, ker pred objavo ni preveril točnosti zbranih informacij. 2. člen, ki določa, da se mora novinar izogibati nekorektnemu, osebno žaljivemu predstavljanju podatkov in dejstev, naj bi tako kot vsi drugi navedeni novinarji kršil, ker da »objava izmišljene izjave je milo rečeno nekorektno predstavljanje podatkov«. 11. člen, ki določa, da sta plagiatorstvo in ponarejanje dokumentov nedopustna, naj bi tako kot vsi drugi navedeni novinarji kršil, ker da »zapis in objava izmišljene izjave pomenita ponarejanje«. 25. člen, po katerem je nedopustno prepletati ali združevati novinarska in oglaševalska ali politično propagandna besedila, nedopustni pa so tudi hibridi med politično propagandnimi in novinarskimi vsebinami, naj bi kršil, ker je kot vsi drugi novinarji, navedeni v pritožbi, sledil »politično propagandnim namenom ustvariti vtis »podkupljenih politikov v Sloveniji«, ki naj bi razpis zaradi podkupnin v Sloveniji tudi dejansko, sedaj podkrepljeno z izmišljeno izjavo sodnice Zöllnerjeve, priredili.«

Gregor Trebušak na pritožbo ni odgovoril. Iz magnetograma oddaje pa je razvidno, da je voditelj v napovedi prispevka izjavil tole: »Kako deluje pravna država, pa je danes spet pokazala naša soseda Avstrija. Avstrijsko sodišče je na tri leta zapora zaradi podkupovanja namreč obsodilo Wolfganga Riedla. Dokazali so mu, da je bil ključna figura v eni največjih mednarodnih podkupovalnih afer. Dokazali so mu, da je sodeloval pri podkupovanju slovenskih oblasti. Prav zaradi tega denarja, prav zaradi istega posla sojenje poteka tudi pri nas. In sodi se tudi šefu SDS-a in nekdanjemu predsedniku vlade Janezu Janši. Urša Žgajnar je spremlja sojenje v Avstriji, Urša, dober večer. Da je pri nakupu Patrij šlo za podkupovanje politikov, so Avstrijci zdaj dokazali; kaj to pomeni za sojenje pri nas?«

SKLEP:

Novinar ni kršil 1., 2., 11. in 25. člena Kodeksa novinarjev Slovenije.

Obrazložitev:

Razsodišče ugotavlja, da lahko o tem, kaj je sodnica izjavila v ustnem izreku sodbe, ki ga ni bilo dovoljeno snemati, sklepa zgolj na podlagi posrednih dokazil. Na znanje je vzelo zapis v Demokraciji (12. april 2013), po katerem naj bi jim tiskovna predstavnica sodišča Christina Salzborn po telefonu povedala, da ne držijo navedbe, da bi avstrijska sodnica med obrazložitvijo sodbe rekla, da so bili slovenski politiki podkupljeni, temveč le to, da obstaja verjetnost, da je bil v Sloveniji nekdo podkupljen. Pridobilo pa si je tudi odgovor PR dunajskega sodišča (s pomočjo dopisnika RTV SLO Lojzeta Kosa, ki je tudi poročal o razsodbi Riedlu), ki se glasi: »Ich habe nochmals mit Mag. Marion Zöllner Rücksprache gehalten, diese kann sich an den genauen Wortlaut der Urteilsbegründung nicht mehr erinnern, kann aber nicht ausschließen, dass der Begriff Entscheidungsträger gefallen ist. V prevodu: »Še enkrat sem govoril(a) z mag. Marion Zöllner. Ta se natančnega besedila obrazložitve ne more več spomniti, ne more pa izključiti, da je uporabila izraz odločevalci (ali nosilci odločitev, op. NČR).«

NČR na podlagi dokazil, ki jih ima na voljo, ugotavlja, da sodnica ni uporabila sintagme ‘slovenski politiki’ ali ‘politiki’. Hkrati ugotavlja, da je izraz odločevalci pomensko odprt. Da je sodnica uporabila prav ta izraz, je zatrdilo več novinarjev, pisnega dokaza, kaj je dejansko izjavila, pa ni.

Sklep, po katerem bi sodnica z izrazom odločevalci lahko imela v mislih politike, je glede na kontekst (vse, kar je povedala sodnica, obtožnico, v kateri so omenjena imena določenih politikov, in celotno dogajanje v zvezi z nakupom osemkolesnikov) razumen in logičen. Seveda pa sodnica, kot rečeno, dobesedno takšnega sklepa ni oblikovala. Ni torej izjavila, da so bili slovenski politiki podkupljeni, da so priredili razpis v korist Patrie. Kljub temu NČR glede na specifične okoliščine tega primera (pisnega dokazila o tem, kaj je rekla sodnica, še vedno ni na voljo; glede na celoten kontekst afere Patria; obtožnico, v kateri so bili omenjeni politiki; glede na to, da je bilo 5. aprila 2013 skrajno težko oz. nemogoče neposredno preveriti, kaj je sodnica v resnici rekla… ) meni, da novinar ni kršil 1. člena, še posebej, ker je bil kot voditelj odvisen od informacij novinarke (Urše Žgajnar, ki sojenja ni spremljala v sodni dvorani, kar pomeni, da je bila odvisna od posrednih virov.). Voditelj je sporno trditev najbrž oblikoval v dobri veri, da so viri, na katere se je oprla novinarka, poročali pravilno. Če je sodnica uporabila besedo odločevalci (kot rečeno, uporabo tega izraza je v svojem govoru dopustila), potem ta beseda lahko vključuje tudi politike oz. ljudi s političnim vplivom, saj je jasno, da so samo ti lahko vplivali na razpis v korist Patrie.

Novinar ni kršil niti 2. člena kodeksa, saj ni imenoval nikogar, zato ni mogel biti osebno žaljiv, izjave pa si ni »izmislil« – upravičeno je lahko verjel, da je resnična. 11. člen govori o nedopustnosti plagiatorstva in ponarejanja dokumentov. Pritožnik ni z ničemer utemeljil, s čim oziroma kako naj bi novinar zagrešil plagiatorstvo ali ponaredil kakšen dokument. Kršitve 11. člena zato razsodišče sploh ni ugotavljalo. Kršil ni niti 25. člena. Dokazov, da bi novinar z navedbo, ki je zmotila pritožnika, združeval novinarsko in politično propagandno besedilo oziroma ustvaril v tem smislu hibridno besedilo, NČR ni našlo.

NČR v tem primeru še ugotavlja, da v sporni napovedi voditelj ni navedel vira za sporno navedbo. Omenil je sicer, da sojenje spremlja Urša Žgajnar (ki je zatrdila, da so Riedlu dokazali, da je »podkupoval slovenske oblasti«). A ker se pritožnik ni pritožil zoper člen, ki sankcionira zamolčevanje vira, NČR o tem ni razsojalo. Prav tako se ni opredeljevalo do morebitne kršitve kodeksa s strani novinarke, saj se na njeno poročanje pritožnik ni pritožil. Tudi v tem primeru pa NČR opozarja, da bi morali novinarji, ki so zaradi načina dela posameznega medija ali drugih razlogov odvisni od posrednih virov, tudi te gledalcem, bralcem, poslušalcem predstavljati jasno in dosledno.

Obnova postopka:

Postopek, ki je bil zaključen in sta bila po njem izdana razsodba ali stališče NČR, se lahko obnovi na temelju predloga kateregakoli udeleženca v postopku. Udeleženec v postopku lahko zahteva obnovo postopka najpozneje eno leto od dne, ko je izvedel za nova dejstva in dokaze, ki lahko vplivajo na spremembo prvotno izrečene razsodbe ali stališča. O predlogu za obnovo postopka odloča NČR, ki mora ugotoviti, ali obstajajo utemeljeni razlogi za obnovo postopka. Ponovni postopek prav tako vodi NČR.