Stališče NČR DNS in SNS
Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi v sestavi Jelena Aščić (podpredsednica), Ranka Ivelja, Tatjana Pirc, Neva Železnik, Nina Jerman, Jernej Rovšek, Sonja Merljak Zdovc, Katarina Vučko (člani), je na seji 7. maja 2019 v primeru Iztok Šimek proti novinarju Luki Svetini in odgovornemu uredniku Borisu Tomašiču (Nova24TV) ugotovilo, da sta novinar in urednik kršila Kodeks novinarjev Slovenije. Gojko Bervar je glasoval proti.
Primer: Iztok Šimek proti novinarju Luki Svetini in odgovornemu uredniku Borisu Tomašiču (Nova24TV)
Iztok Šimek (v nadaljevanju: pritožnik) se je na NČR obrnil s pritožbo zaradi novinarskega prispevka Luke Svetine v oddaji Drugorazredni, ki je bila 2. oktobra 2018 predvajana na Nova24TV, z naslovom »Perverzni policist prijavo zoper nasilno mater obrnil sebi v prid«. Pritožnik novinarju in odgovornemu uredniku očita, da sta kršila 1., 2., 3., 5., 10., 16. in 17. člen Kodeksa novinarjev Slovenije. Boris Tomašič je kot odgovorni urednik Nova24TV naveden v razvidu medijev, podpisan pa je tudi pod zavrnitvijo zahteve za objavo popravka, ki jo je na medij naslovil pritožnik.
V centru prispevka so izjave Srečka Mešička o tem, kako naj bi policist Iztok Šimek (pritožnik) Mešičkovi nekdanji partnerki pomagal izogniti se kazni zaradi nasilja nad svojim otrokom. V prispevek so vključene tudi izjave Bernarda Ravnaka, ki naj bi imel s pritožnikom podobne izkušnje.
Pritožnik zatrjuje, da sta v navedenih delih prispevka novinar in odgovorni urednik kršila 1. člen kodeksa, ker nista preverjala točnosti informacij in se izogibala napakam:
– »… kjer je policist neskrbni materi pomagal ubežati kazni zaradi nasilja nad svojim otrokom. Bivši partner jo je namreč ovadil, policist pa je spremenil obtožnico in gospodu očital krivo ovadbo. Zdaj je bil gospod obsojen zaradi krive ovadbe, čeprav je punčka že nekaj časa dodeljena prav njemu, saj je od matere pobegnila in z njo noče več imeti stikov. Kako je to mogoče?«
– »Zgodba razkriva individualno moč policista, ki je že nekaj časa brez službe, saj je bil pravnomočno obsojen tudi zaradi nadlegovanja neke druge osumljenke.«
– Zgodba Srečka Mešička iz Celja je bizarna! Pred leti se je zapletel v razmerje z žensko, ki je imela sina iz prejšnjega zakona. Kmalu potem, ko jima je rodila hčerko, pa se je začela do obeh otrok nasilno obnašati. Zadeva je šla tako daleč, da niti pogovor na CSD, kjer je prosil za nasvet, a ga niso hoteli poslušati, ni več zalegel. »Jaz sem šel na policijo, ker sem moral otroka zaradi posledic pretepa matere odpeljati k dežurnemu zdravniku kar petkrat. Imel sem tudi zdravniška potrdila in sem povedal kriminalistu, kaj se dogaja,« danes pripoveduje Mešiček in pravi, da je bil partnerkin sin, takrat star 12 let, tako obupan, da je za pomoč prosil njega. »Tu so tudi rokopisi njenega sina, ki je pisal, kaj se dogaja, tudi z datumi podprto, kaj se je dogajalo doma, s čim mu je mati grozila, da je cigan, da je prasec, da ga bo ubila, trikrat ga je s svečnikom udarila po roki in tako naprej. Vse to so dejstva,« se spominja Mešiček.
– »Razgovor z njim in pozneje z njegovo partnerko je opravil policist po imenu Iztok Šimek, za katerega se je zdelo, da ga popolnoma razume, dejal je celo, da je “to njegova zgodba izpred desetih let. Tudi on se je ločil. Samo dobite dobrega odvetnika, je rekel. A on je že vnaprej vedel, kako bodo ti postopki tekli”.«
– »A zadeve so se kmalu spremenile, ko je pri Šimeku zagovor opravila tudi njegova partnerka. “Ona je bila vse do tistega dne zelo pod stresom, ker se je bala, kaj bo, ko bo prišla na policijo. Ko pa je opravila ta razgovor, se še domov ni pripeljala, na poti me je klicala po telefonu in mi grozila,” je še povedal Mešiček.«
– Novinar: »Začele so se dogajati nenavadne reči: Mešiček je prijavo obrnil proti njemu in ga obtožil krive prijave, češ partnerica ni naredila nič narobe.«
– Novinar: »Kmalu zatem, ko se je zaradi slabih odnosov moral odseliti od doma, pa mu je bila na novi dom napotena tudi policija, ki je opravila hišno preiskavo. Vse to na podlagi anonimnih prijav, ki naj bi prihajale od anonimnih sosedov, da naj bi bil Mešiček tisti, ki v resnici pretepa partnerko in svoje otroke. “Vse je bila čista laž,” pravi Mešiček. Zadeva je šla celo tako daleč, da je partnerka na policijo odnesla njegovo službeno pištolo. “Zaposlen sem na ministrstvu za obrambo kot podčastnik Slovenske vojske. In je odnesla od moje službene pištole reverz in povedala temu kriminalistu, da sem ji grozil, da jo bom s to pištolo ubil,” pojasnjuje.«
– Mešiček: »“In je rekel meni policist, da bi vse to verjel, ampak se še vedno bolj verjame mamicam kot očetom, in to bi bilo dobro, če bi imel kje posneto. Jaz sem povedal, da imam posneto na telefonu, vzel sem telefon z glasovnim posnetkom in jim ga dal. Večkrat so ga poslušali in to je bila podlaga, da mi takrat niso mogli izdati plačilnega naloga,” še pojasnjuje.«
– Zadeve so se začele v prid našega sogovornika obračati šele potem, ko je od doma pobegnila hčerka, saj je mati tudi z njo ravnala vse bolj nasilno. Zatekla se je k zdajšnji očetovi partnerki in dejala, da noče več domov, saj da ji grozita mati in polbrat, ki je zaradi težkega otroštva tudi sam postal nasilen. Irena Škorc tako pripoveduje: »K nam je pritekla, bila je čisto izmozgana, ni upala teči niti po cesti, saj se je bala, da bo za njo prišla mama ali njen polbrat. Mati in polbrat sta že predhodno grozila, da bosta ubila očeta in da jo bosta vrgla iz hiše. Sama je pritekla po gozdu, ker se je bala, da ji bosta sledila.« Mešiček pripoveduje: »Takrat sem obvestil policijo in pa odvetnika, na koncu pa še njeno mater. Po dveh urah sploh ni vedela, kje je njen otrok. Epilog tega je bil, da otrok ne more več bivati pri njej zaradi nevzdržnega stanja.« Škorčeva še pripoveduje: »Že nekaj časa je razmišljala o pobegu, ker so ji stalno grozili. Povedala je, da se mati in (polbrat) pogosto pretepata med sabo, in da je ona velikokrat temu priča in se boji. Pripovedovala je celo o dogodku, ko je (polbrat) razsekal omaro in je rekel mami, da bo prenehal, ko mu bo prinesla sto evrov.«
– Bernard Ravnak : »Poanta je v tem, da je on (Iztok Šimek) obrnil ovadbo ravno zaradi, namiguje se, osebnih, bom rekel intimnih odnosov … to so tiste osebne vezi. To je to.«
– Novinar: »In sedaj bistvo zgodbe. Naši sogovorniki imajo prav. V časopisnih člankih izbrskamo šokantno novico, da je bil Iztok Šimek lani odpuščen, ker je bil na sodišču pravnomočno spoznan za krivega, da je leta 2013 spolno nadlegoval žensko, ki je bila pod preiskavo. Otipaval jo je in si želel seksa, odnehal je šele, ko je padla v histeričen jok. Ugovarjati mu namreč ni upala, saj je bil kriminalist. A četudi so ga odpustili iz službe, je še letos na prvi celjski osnovni šoli predaval o pasteh interneta in spolnih zlorabah. Kako je torej mogoče, da je odpoved dobil šele štiri leta po kaznivem dejanju?«
– Novinar: »Kdo ve, koliko žrtev je še končalo v krempljih zdaj prisilno upokojenega kriminalista. Ena od tistih, ki je stopila na njegovo stran, je bivša partnerka našega sogovornika. Naš sogovornik sumi, da sta bila v intimnem razmerju.«
– Novinar: »Tudi Bernard Ravnak je ena izmed žrtev: partnerka ga je prav tako lažno obtoževala nasilja, policist Šimek pa je verjel njej.«
– Ravnak: »Povabil me je na razgovor, kjer sem mu s konkretnimi dokazi neizpodbitno dal vedeti, da do tega dejanja ni prišlo, da je vsa zgodba, vključno z zanemarjanjem mladoletne osebe in vse te zadeve, kar mi je bivša žena očitala … da je to za lase privlečena zgodba, da je to instrument v njenih rokah, maščevalnosti, kako mene, bom rekel, osamit, kako me dobesedno strpat v čuzo.«
– Ravnak: »Jaz o tem ne bom špekuliral. Prav gotovo, da neka povezava je bila preko … Kako se je končala, pa me niti ne zanima. Mene ne zanima, ali sta bila ona dva intimna ali ne. Men to, roko na srce … Sem pa slišal od drugih, da je imel gospod Šimek več teh, bom rekel, primerov, oziroma takih izkušenj. Glejte, jaz o tem ne morem sodit …« Novinar: »Torej bivše partnerke, ki so prijavile bivše partnerje, so imele z njim odnos, ali kaj.« Ravnak: »Tako, ja. Recimo temu tako.« Novinar: »Naši sogovorniki si danes želijo, da bi spregovorile tudi druge žrtve in da bi Šimek končno enkrat dobil tisto, kar si tudi zasluži.«
V utemeljitev očitanih kršitev 1. člena kodeksa pritožnik navaja, da sta Srečko Mešiček in njegova tedanja partnerica ob razhodu večkrat naznanila policiji medsebojne očitke. Pritožnik navaja, da je policija v predkazenskem postopku ukrenila vse potrebno, da so odkrili in zavarovali sledove kaznivega dejanja in predmete, ki so utegnili biti dokaz, in da so zbrali vsa obvestila, ki bi utegnila biti koristna za uspešno izvedbo kazenskega postopka. O tem so obvestili Državno tožilstvo v Celju (v nadaljevanju ODT Celje), ki je vsebino proučilo in ocenilo, ali obstajajo utemeljeni razlogi za začetek kazenskega postopka. Pritožnik pove, da je objektivno upošteval očitke obeh, tako Srečka Mešička kakor tudi njegove tedanje partnerice, in o vsem tem obvestil ODT Celje. Pritožnik trdi, da Srečko Mešiček očitno ni želel sprejeti preverjenih dejstev, ki so bila drugačna od njegovih prepričanj, saj je kasneje v postopkih večkrat in pri različnih državnih organih oporekal ugotovitvam. Leta 2011 se je pritožil tudi nad več postopki, ki so jih vodili kriminalisti in kriminalistke. Pritožbo Srečka Mešička je obravnaval senat za pritožbe pri policiji, ki ga sestavljajo tudi predstavniki zunanje javnosti. Pritožnik je pritožbi priložil dokument Policijske uprave Celje, v katerem je navedeno, da je v tej pritožbeni zadevi Srečka Mešička senat za pritožbe odločil, da je bila pritožba neutemeljena.
Pritožnik nasprotuje trditvam novinarja, da je kot policist spremenil obtožnico Srečka Mešička, saj da obtožnica kot procesni dokument nastopa šele v kazenskem postopku, na katerega pa policija nima nobenega vpliva. Torej je obtožnica akt državnega tožilstva in ne policije, zato so navedbe v članku, da je kot policist spremenil obtožnico, lažne. Pritožnik še navaja, da se je v postopku nesporno ugotovilo, da je Srečko Mešiček naznanil uradno pregonljiva kazniva dejanja, čeprav je vedel in se očitno zavedal, da dejanja niso bila storjena. Po neuradnih podatkih je za storitev teh dejanj bil Srečko Mešiček s sodbo Okrajnega sodišča v Celju spoznan za krivega treh kaznivih dejanj.
Pritožnik trdi, da novinar napačno navaja dejstva, da je zaradi obsodbe ostal brez službe. Odpoved delovnega razmerja naj bi podal že pred samim postopkom delodajalca, in to zaradi izpolnjevanja pogojev za starostno upokojitev.
Pritožnik v pritožbi navaja, da primera ni obravnaval sam, temveč več kriminalistov in kriminalistk, ki so zbirali obvestila Mešičkove partnerke. Navedbe, da je samo pritožnik vplival na ugotovljena dejstva in okoliščine, so zato po mnenju pritožnika neutemeljene. Pritožnik navaja, da Mešičkovih prijav ni obrnil proti njemu, temveč je ukrepal v skladu z zakonom, ker so bili v postopki ugotovljeni znaki drugega kaznivega dejanja. Meni, da so Mešičkove izjave uperjene izključno proti pritožniku z namenom osebnega maščevanja.
Glede navedb v prispevku o pobegu hčerke od bivše partnerke, ki se k njej ni želela vrniti in naj bi jo na koncu sodišče dodelilo očetu, pritožnik trdi, da takrat zadeve ni imel v reševanju, saj je v tistem času zadolžitve opravljal v drugem kraju. Novinarju očita, da ni preveril, ali je bil v tistem času pritožnik sploh še razporejen na delovno mesto, da bi zadevo lahko obravnaval. Ker tudi na tem mestu prispevek omenja krivo ovadbo, iz prispevka izhaja, kot da je v vseh postopkih Srečka Mešička sodeloval le pritožnik, kar ne drži.
Pritožnik trdi, da gre v izjavi Bernarda Ravnaka (»Poanta je v tem, da je on /Iztok Šimek/ obrnil ovadbo ravno zaradi, namiguje se, osebnih, bom rekel intimnih odnosov … to so tiste osebne vezi. To je to.«) za lažne očitke (več) kaznivih dejanj, medtem ko je bil obsojen le za eno, ki ji novinar pritrdi z izjavo: »Naši sogovorniki imajo prav. V časopisnih člankih izbrskamo šokantno novico, da je bil Iztok Šimek lani odpuščen, ker je bil na sodišču pravnomočno spoznan za krivega, da je leta 2013 spolno nadlegoval žensko, ki je bila pod preiskavo.«
V navedenih delih prispevka pritožnik zatrjuje tudi kršitve 2. člena kodeksa. Z uporabo besedne zveze »individualna moč policista«, ki naj bi jo po navedbah novinarja zgodba iz prispevka razkrivala, je po mnenju pritožnika novinar grobo posegel v njegovo dobro ime in osebno dostojanstvo, saj da mu je nestrokovno pripisoval moč, da je ravnal nestrokovno. Pritožnik navaja, da je v več kot 30 letih dela v policiji dosegal in presegal več kot samo povprečne rezultate svojega dela, za katero je bil večkrat pohvaljen. Pritožnik trdi, da mu je bila z očitanjem kaznivega dejanja in nestrokovnosti storjena nepopravljiva škoda, tako v domačem krogu kakor tudi v strokovni in laični javnosti. Čeprav je postopek pred sodiščem zoper njega zaključen in mu je bila izrečena sankcija za očitano dejanje, pritožnik meni, da to ne dopušča nikomur, da bi mu na tako zaničevalen način pripisoval nestrokovno delo, prav tako ne dopušča tega, da ga novinar imenuje »perverzni policist«, oz. da mu na kakršenkoli zaničevalni način očita, da je storilec kaznivega dejanja.
Pritožnik navaja, da je bil obsojen za eno kaznivo dejanje, novinar in odgovorni urednik pa sta mu z navedbami, da je storilec številnih kaznivih dejanj, povzročila nepopravljivo škodo v osebnem življenju, lokalni skupnosti in strokovni javnosti. Trdi, da sta mu z lažnimi očitki storitve kaznivih dejanj okrnila njegov ugled in dobro ime, kar je poleg posledic na zdravju in socialnem okolju povzročilo tudi ekonomsko škodo, ki se kaže v nezmožnosti dela po avtorski pogodbi. Diskreditacija z očitki intimnih odnosov je imela po mnenju pritožnika cilj odstraniti ga iz postopka za dosego ciljev Mešička in Ravnaka ter zmanjšati njuno odgovornost pri obravnavanih dejanjih. Takšna nizkotna in osebno žaljiva obrekovanja in žaljive obdolžitve, ki so se nanašale na domnevno nestrokovno delo, so bile, kot navaja pritožnik, v postopku preverjene, takšni očitki pa v celoti zavrženi in neresnični.
V zvezi s tem pritožnik zatrjuje tudi kršitve 3. člena kodeksa, da tako novinar kot odgovorni urednik nista pridobila njegovega odziva pri objavljanju informacij, ki vsebujejo hude obtožbe. Pritožnik navaja, da sta objava, da je bil pritožnik obsojen, in očitanje kaznivega dejanja z očitnim namenom zaničevanja zgolj poveličevanje in opravičevanje navedb Srečka Mešička, ki je očitno in spretno izrabil medij za osebno maščevanje pritožniku ter ga javno osramotil v očeh javnosti. Pritožnik navaja, da je bil obsojen za eno kaznivo dejanje, z navedbami, da je storilec številnih kaznivih dejanj, pa so mu povzročili nepopravljivo škodo v osebnem življenju, lokalni skupnosti in strokovni javnosti.
Pritožnik zatrjuje kršitev 3. člena v povezavi z izjavami Bernarda Ravnaka (»Poanta je v tem, da je on /Iztok Šimek/ obrnil ovadbo ravno zaradi, namiguje se, osebnih, bom rekel intimnih odnosov … to so tiste osebne vezi. To je to.«; »Jaz o tem ne bom špekuliral. Prav gotovo, da neka povezava je bila preko … Kako se je končala, pa me niti ne zanima. Mene ne zanima, ali sta bila ona dva intimna ali ne. Men to, roko na srce … Sem pa slišal od drugih, da je imel gospod Šimek več teh, bom rekel, primerov, oziroma takih izkušenj. Glejte, jaz o tem ne morem sodit …«) in novinarja (»In sedaj bistvo zgodbe. Naši sogovorniki imajo prav. V časopisnih člankih izbrskamo šokantno novico, da je bil Iztok Šimek lani odpuščen, ker je bil na sodišču pravnomočno spoznan za krivega, da je leta 2013 spolno nadlegoval žensko, ki je bila pod preiskavo. Otipaval jo je in si želel seksa, odnehal je šele, ko je padla v histeričen jok. Ugovarjati mu namreč ni upala, saj je bil kriminalist. A četudi so ga odpustili iz službe, je še letos na prvi celjski osnovni šoli predaval o pasteh interneta in spolnih zlorabah. Kako je torej mogoče, da je odpoved dobil šele štiri leta po kaznivem dejanju.«; »Kdo ve, koliko žrtev je še končalo v krempljih zdaj prisilno upokojenega kriminalista. Ena od tistih, ki je stopila na njegovo stran, je bivša partnerka našega sogovornika. Naš sogovornik sumi, da sta bila v intimnem razmerju.«; »Torej bivše partnerke, ki so prijavile bivše partnerje, so imele z njim odnos, ali kaj.«)
Pritožnik meni, da novinar v prispevku namenoma zavaja bralca, da je Bernard Ravnak le ena izmed žrtev in s tem pritožniku očita tako sporno opravljanje dela kot tudi pristransko obravnavanje žrtev. S tem mu očita, trdi pritožnik, da je nestrokovno obravnaval številne primere, s čimer ga želi medijsko linčati. Na tem mestu pritožnik izpostavlja tudi namigovanja novinarja, ki je izjavil: »Torej bivše partnerke, ki so prijavile bivše partnerje, so imele z njim odnos, ali kaj.« Pritožnik trdi, da so ta namigovanja nizkotna, z vprašanjem pa je na sugestibilen način vplival na Bernarda Ravnaka, da je novinarjeva namigovanja potrdil.
Pritožnik zatrjuje še kršitev 5. člena kodeksa, saj da sta novinar in odgovorni urednik objavila nepotrjene informacije, govorice ali ugibanja (na kar pa nista opozorila), ko sta objavila izjavo Bernarda Ravnaka, da je imel pritožnik »več teh, bom rekel, primerov, oziroma takih izkušenj« in izjavo novinarja: »Torej bivše partnerke, ki so prijavile bivše partnerje, so imele z njim odnos, ali kaj.« ter »Kdo ve, koliko žrtev je še končalo v krempljih zdaj prisilno upokojenega kriminalista. Ena od tistih, ki je stopila na njegovo stran, je bivša partnerka našega sogovornika. Naš sogovornik sumi, da sta bila v intimnem razmerju.«
Pritožnik trdi, da sta novinar in odgovorni urednik kršila 10. člen kodeksa v delu prispevka, ko je predvajana slika Srečka Mešička, na dnu slike pa je podnapis »Perverzni policist prijavo zoper nasilno mater obrnil sebi v prid«. Pritožnik trdi, da je naslov osebno žaljiv, podnapisi pod slikami pa potvarjajo vsebino in ni jasno označena simbolna ali arhivska slika.
Nadalje pritožnik zatrjuje kršitev 16. člena kodeksa, češ da je odgovorni urednik dopustil, da so bili v prispevek vključeni in oblikovani žaljivi komentarji Srečka Mešička, Bernarda Ravnaka in novinarja, ki je spodbujal k nasilju, grožnjam in osebno žaljivemu naslavljanju pritožnika.
Pritožnik zatrjuje tudi kršitev 17. člena kodeksa. Novinar in odgovorni urednik naj bi jo zagrešila z objavo izjave Srečka Mešička, da mu je pritožnik rekel, da se je tudi sam ločil in da naj dobi dobrega odvetnika, s tem pa sta kršila pravico do zasebnega življenja, kamor spada tudi zakonska zveza, javnosti pa sta s tem posredovala podatek o zakonskem stanu, ki spada v krog pritožnikove intimne sfere. Pritožnik trdi, da je bila s tem škoda storjena ne le njemu, temveč tudi družinskim članom, ki so se v navedbah prepoznali oz. bili prepoznani. Ta člen kodeksa naj bi kršila tudi s senzacionalističnim in neupravičenim razkrivanjem njegove zasebnosti v javnosti, z zbiranjem in objavo informacij, fotografij in posnetkov pa sta mu nepopravljivo škodila, saj navaja, da ni bil nikoli deležen takšne negativne in zaničevalne medijske in javne pozornosti. Slednje pritožnik trdi v povezavi z izjavami v prispevku o intimnih odnosih in pravnomočni obsodbi pritožnika ter v povezavi s slikovnim materialom prispevka, ki prikazuje članek Slovenskih novic o tem, da je bil pritožnik obsojen zaradi spolnega nadlegovanja osumljenke.
Ne novinar ne odgovorni urednik na pritožbo in očitane kršitve nista odgovorila.