Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Tatjana Pirc (predsednica), Ranka Ivelja, Jelena Aščić, Irena Brejc, Gabrijela Milošič, Katarina Vučko in Nataša Štefe (članice), je na seji 13. 2. 2020 v primeru M. B. F. (polno ime pritožnice je izpuščeno zaradi varovanja zasebnosti otroka) proti novinarju tednika Vestnik Andreju Bedeku in odgovorni urednici tednika Vestnik Adriani Gašpar ugotovilo, da novinar in urednica nista kršila Kodeksa novinarjev Slovenije.
Primer: M. B. F. proti novinarju Vestnika Andreju Bedeku in odgovorni urednici Vestnika Adriani Gašpar
Povzetek pritožbe:
Pritožnica novinarju in odgovorni urednici očita grobo kršenje Kodeksa novinarjev Slovenije (v nadaljevanju kodeksa) v dveh člankih v tedniku Vestnik: v članku »Nasilje na šoli: Učiteljici bi izkopal oči« in v članku »Klofuta učiteljice: Kaj je ugotovila šolska inšpekcija«. Članka sta bila objavljena 21. 3. 2019, v tiskani izdaji in na spletu (https://www.vestnik.si), povezava je bila objavljena tudi na Facebooku.
Pritožnica uvodoma navaja okoliščine, pomembne za razumevanje dogajanja. Učiteljica na šoli je, kot zatrjuje, oklofutala njenega sina, po tem naj bi na šoli skušali zadevo prikriti. Kljub temu, da je zadevo želela rešiti mirno znotraj šole, so »se spravili na otroka in ga viktimizirali ter označili za psihopata, pri tem pa enkratne dogodke prikazovali kot stalne«. Otroka (drugošolca) je morala, kot pravi, že pred tem dogodkom prešolati zaradi »nestrokovnih prijemov učiteljice na matični šoli, ki je otroku »uničila samopodobo in iz živahnega , prijaznega, vsem prijetnega otroka ustvarila prestrašenega in anksioznega otroka, ki v paniki reagira s ‘plazilskimi možgani’.« To naj bi učiteljici uspelo »z nenehno kritiko, z očitki, da vse počne narobe in da je poreden, da ne ve, kaj je prav in kaj narobe, in ko so učiteljice vpričo njega to vsak dan poročale njegovi materi (pritožnici), nemalokrat pa tudi sošolci.« Težave naj bi se po navedbah pritožnice po prešolanju z matične na podružnično šolo znova začele potem, ko je razredničarka v razred pripeljala učitelja, »ki se dere«. Pri otroku se je spet začel nemir, je zapisala pritožnica, dokler ni otrok »počil«. 4. decembra 2018 naj bi mu učiteljica angleščine primazala klofuto, po tem naj bi se šola začela boriti proti »nadležnemu staršu in nemogočemu otroku«. Učiteljica je po besedah pritožnice krivdo zanikala oziroma jo je zvalila na otroka, ji žugala s prstom in dejala, naj jih prijavi. (NČR sicer razpolaga s poročilom o otroku, ki ga je šola poslala Centru za socialno delo, iz katerega je razvidno, da je učiteljica trdila, da je udarila le po mizi. Po navedbah pritožnice naj bi dva otroka, ki sta bila priči, potrdila, da je učiteljica udarila pritožničinega sina. Ravnateljica se do tega, ali je učiteljica res udarila otroka, ni uradno opredelila; otrok naj o tem ne bi spraševala). Pritožnica je nato šoli (10. decembra) poslala »pisno seznanitev« in zahtevo po ukrepanju. Po (domnevni) klofuti naj bi se sinu, kot zapiše pritožnica, »odpeljalo«. »Začne vse naokrog klofutati, ne da se umiriti, v njem je bes.« To šole ne prepriča, dodaja, še vedno se »nič ni zgodilo«.
20. decembra je pritožnica podala prijavo na šolski inšpektorat, 22. decembra jo je odvetnik šole obvestil, da je bil učiteljici izrečen disciplinski ukrep (za kaj točno, razsodišču ni znano) in da bodo zadevo predali policiji; to se je zgodilo 21. decembra, policija je nato ovadbo podala na tožilstvo. Že pred tem, oktobra, navaja pritožnica, je prišlo do incidenta pred šolo. Pritožničin otrok po navedbah pritožnice med igro na dvorišču v prisotnosti učiteljice »z nogo dregne v sošolca (brca bi glede na njegovo moč pustila hujše posledice), njegova mati ga pelje k zdravniku, ta pa dogodek prijavi policiji.«
Policija je pritožničinega otroka, kot je razvidno iz policijskega poročila, utemeljeno osumila kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe, saj naj bi »drugega učenca brcnil v predel glave«. Pritožnica je k temu dodala, da oškodovani sedemletnik »naslednjega dne brez vidne poškodbe ne le pride v šolo, temveč se popoldne udeleži še rojstnega dne.« Glede svojega sina poudari, da nikoli ni bil do nobenega nasilen, je pa »impulziven«; pedopsihiater je kasneje ugotovil blažjo obliko ADHD. Po navedbah pritožnice naj bi vodstvo šole v poročilu Centru za socialno delo (CSD je za poročilo zaprosil po prijavi na policijo) lagalo o otroku in pritožnici. Med drugim so jo zmotile navedbe v poročilu, da bi radi otroku pomagali, a da se z materjo ne da komunicirati. (Iz gradiva je razvidno, da so na šoli materi med drugim svetovali, naj se obrne na Svetovalni center, predlagali postopek usmerjanja otroka, vztrajali, da je treba otroku strokovno pomagati; med drugim so tudi zapisali, da bodo o dogajanju, če bo potrebno, obvestili »zunanje institucije«.)
Po tem dogodku so pretekli štirje meseci, ko so se spet začele težave. Učitelj, »spremljevalec v razredu«, je po navedbah pritožnice navrgel, da bo policiji prijavil pritožnico in otroka, če ga bo ta udaril, kar je otroka spet prizadelo. Pritožnica je zato od ravnateljice pisno zahtevala, da učitelja, ki se po besedah sina »dere«, odstrani iz razreda, česar ta ni storila. Po vsem tem se je pritožnica obrnila na novinarja, a je naletela »na dno novinarskega poklica«. Novinar naj bi po njenem zadevo obrnil tako, kot »da je otrok kriv, mati pa popolnoma nesposobna«. Pritožnica zatrjuje, da ji je novinar večkrat zagotovil, da jo bo pred objavo kontaktiral in da se bosta dobila na štiri oči, a tega ni storil. Na dan objave je od urednice zahtevala, naj spremeni naslov (»otrok nasilen!!!«), »kar je bilo storjeno na spletni strani, ne pa seveda v tiskani izjavi, kjer je ta naslov udarno pristal na naslovnici!«
Novinarju pritožnica očita, da je kršil 1., 2., 4., 10., 17. in 19. člen, odgovorna urednica pa 16., 17., 19. in 21. člen.
Prvi člen naj bi kršil z navedbo »Mama je pred kratkim eno od učiteljic prijavila policiji, ker je njenemu otroku primazala klofuto.«. To ne drži, zatrjuje pritožnica, prijavi sta podala šola in inšpekcija, ne pa starši. Neresnična naj bi bila tudi navedba: »… vključil se je tudi center za socialno delo, ki pa konkretnih rešitev brez soglasja staršev nima. Starša sta pred dnevi policiji spet naznanila kaznivo dejanje, ki naj bi bilo storjeno nad njunim otrokom. Tokrat sta prijavila drugo učiteljico.« To, zatrjuje pritožnica, ne drži, »ker starša tudi tu nista prijavila kogar koli na policijo, CSD pa v konkretni zadevi ni imel kaj ukrepati, ker so navedbe šole pritlehne, nestrokovne in žaljive«, članek pa se zato bere, »kot da so starši zdraharji, otrok popolnoma poblaznel in šola tista, ki je uboga«.
Naslov članka po mnenju pritožnice skupaj z navedbo, da so starši podali prijavo, »izbrana dejstva predstavi osebno žaljivo do otroka in staršev«. S tem naj bi novinar kršil 2. člen.
Tretji člen naj bi kršil, ker je stališče šole povzel iz poročila centru za socialno delo, iz članka pa izhaja, kot da je s kom osebno govoril, kar pa po mnenju pritožnice ne drži. Tisto, kar naj bi bilo izjava ravnateljice, »je prepisal iz poročila«.
Novinar naj bi kršil 4. člen, ker naj bi zamolčal nekatere ključne informacije za razumevanje dogajanja. Po mnenju pritožnice bi novinar moral v članku pojasniti, da so starši skušali zadevo rešiti znotraj šole, naleteli pa so na zanikanje in valjenje krivde na otrok, ki da si je klofuto izmislil. Tudi po treh dneh, ko so sošolci dogodek potrdili, se ravnateljici z zadevo »ni dalo ukvarjati«, ampak je mater napotila iz pisarne, z besedami, naj kar poda prijavo inšpekciji. Manjka tudi podatek – tako pritožnica – da je šola prijavo na policijo podala šele 17 dni po dogodku, ne zato, ker je dolžna to storiti, ampak »ker je mati to zahtevala«. Novinar tudi ni omenil, navaja, da je poročilo šole CSD časovno padlo ravno v obdobju, ko se je šola še odločala, ali bo podala prijavo, in da šola staršev nikoli ni klicala na kakršen koli pogovor, da otrok razen občasnih grdih besed ali da je strgal list v zvezku, ni imel težav, razen »da je motil pouk«. Novinar prav tako ni navedel, pa bi po mnenju pritožnice moral, da je otrok med vrstniki in ostalimi učenci šole izjemno priljubljen, »ker je zabaven, prijazen, zgovoren, ni razvajen, predvsem pa ni nasilen«. Novinar, še zatrjuje pritožnica, ji je ob prvem kontaktu dejal, da bo poročal o klofuti učiteljice pa tudi o tem, kaj se dogaja otroku, a ni. Zamolčal je tudi to, da je ravnateljica na sestanku s starši imela odvetnika. Zaradi vseh zamolčanih informacij je »bila zadeva popolnoma napačno interpretirana in žrtev prikazana kot storilec, pa gre za otroka, kar je nedopustno«. Novinar naj bi 4. člen kršil tudi s tem, da ni pojasnil, da CSD ni komentiral konkretnega primera, ampak je le povedal, kaj lahko na splošno stori. Zaradi tega, trdi pritožnica, se članek bere, »kot da starši zavračajo kakršnokoli pomoč za hudo kriminalnega otroka, ki je povsod priljubljen, razen pri učiteljih!«
10. člen naj bi novinar kršil z naslovom »Nasilje v šolah: Učiteljici bi izkopal oči« in umestitvijo članka v tiskani verziji (na naslovnico). Oboje naj bi bilo senzacionalistično.
Pritožnica novinarju očita kršitev kodeksa tudi zaradi napačnih poudarkov. Novinar ni poročal, kako sprevrženo je, da se na prijavo pediatra /policiji, op. NČR/ obravnava drugošolca, da je do dogodka na igrišču prišlo med igro in pod nadzorom učiteljice, oškodovanec /ki ga je pritožničin otrok po navedbi policije brcnil v glavo!/ pa je naslednjega dne brez vidnih posledic prisostvoval pouku in rojstnodnevni zabavi. Prav tako ni dal dovolj poudarka temu, da je učitelj(ica) sinu dala tako močno klofuto, da mu je zatem na lice polagal(a) mokro krpo, pa tega po mnenju šole ni bilo treba prijaviti ali se pogovoriti, »čeprav je je imel otrok hude posledice, ki terjajo psihiatrično obravnavo …«. Izpustil je tudi podatek, ki je v interesu javnosti, da je zdravnik (pedopsihiater) za otroka »predlagal uvedbo zdravil samo za to, da se bodo učitelji pomirili«. Z vsem tem je novinar namesto v interesu javnosti – tako pritožnica – deloval v interesu kapitala in škodoval tistim, ki jih je potrebno še posebej zaščititi: zdravim, a drugačnim, živahnim otrokom, ki jim šola povzroča psihične težave. Novinar v interesu javnosti ni opozoril na to, da se ob opozarjanju na drugačnost otrok diskreditira starše, se jih brez podlage označi za nesposobne in lažno prikaže dejstva, da bi imeli težave s CSD. Odgovornost novinarja namreč ni samo v tem, poudarja pritožnica, da podaja gole, in še to izbrane, udarne informacije, temveč da tudi opozarja na napake in krivice v družbi. S tem naj bi novinar kršil 17. člen kodeksa. Tega sicer pritožnica v pritožbi izrecno ne zapiše, vendar pa je to logičen sklep glede na to, da je v nadaljevanju zapisala, da je TUDI odgovorna urednica kršila 17. člen kodeksa. To naj bi storila z objavo članka, ki da je že z naslovom senzacionalistično izpostavil mladost in spol žrtev ter ga celo predstavil kot storilca. Enako kršitev naj bi zagrešila tudi z objavo teksta, zlasti navedb šole oziroma ravnateljice (vzete iz poročila šole CSD, op. NČR). V poročilu oziroma tekstu je tako pisalo, da je otrok nevaren, manj dojemljiv za učne vsebine in neiskren pri opravičilih (»Potem se sicer opraviči, a kot da je njegovo opravičilo naučeno in neiskreno,« piše v poročilu oziroma v članku.), da je posredovala policija in drugošolca zaradi brce v glavo decembra osumila kaznivega dejanja, da je bila šola dolžna poročati o dogodku, potem ko so policisti z očitki seznanili CSD, in da se poročilo bere kot kriminalka.
19. člen naj bi novinar kršil, ker ni bil dovolj obziren pri prenašanju izjav, ki se nanašajo na otroka, in ker je navajal podrobnosti, ki bi otroku lahko škodile. Pritožničinega sina je izpostavil kot nasilnega, »pa to ni«. Ta člen naj bi kršil z navedbami (vzetih iz poročila šole CSD), da je sin pobegnil iz učilnice, da vsebino krožnika, ko mu hrana ne ustreza, zlije po tleh, da zmerja in odriva sošolce … 19. člen naj bi nadalje kršil, ker se ni obrnil na strokovnjaka, zdravnika ali psihoterapevta, temveč je navedel subjektivno stališče šole, čeprav bi mu moralo biti jasno, da je bil otrok v stiski in da noben otrok ni pokvarjen. 19. člen naj bi kršil tudi zato, ker ni obsodil prijave 7-letnega otroka za kaznivo dejanje.
Z objavo prispevka naj bi 19. člen kršila tudi odgovorna urednica, ki – tako kot novinar – ni pretehtala okoliščin in interesov vpletenih in se je za objavo odločila v nasprotju z otrokovimi koristmi in javnim interesom.
16. in 21. člen kodeksa naj bi odgovorna urednica kršila, ker ni izbrisala žaljivih komentarjev pod spletno objavo.
Novinar Andrej Bedek in odgovorna urednica Vestnika Adriana Gašpar sta na očitke odgovorila skupaj.
Pojasnila sta, da je pritožnica o dogodkih z njenim otrokom februarja lani sama seznanila uredništvo Večera, odgovornega urednika Matijo Stepišnika in urednico regij Petro Lesjak Tušek. V elektronskih poročilih je med drugim zapisala, navajata, da se lahko zgodba objavi z imenom in fotografijo njenega otroka. Novinar, poudarjata Bedek in Gašpar, je ravno zaradi upoštevanja določb 17. člena spoštoval pravico posameznika do zasebnosti in zato v nobenem od člankov ni navedel ne imena ne priimka vpletenih, tudi začetnic ne, prav tako ni objavil fotografij vpletenih ali imena konkretne šole. Nasprotno. Novinar si je zelo prizadeval, da bi pritožnico prepričal, da bi storila veliko napako, če bi vztrajala pri objavi imena in fotografije svojega otroka. V enem od telefonskih pogovorov naj bi ji celo odsvetoval objavo članka zaradi občutljivosti primera.
Novinar in urednica trdita, da podatki, ki so jih posredovali uradni in neuradni viri, niso bili napačni, bili pa so drugačni od tistih, ki jih je posredovala pritožnica, ki je sicer novinarju posredovala vse dokumente, vključno s poročilom šole in kopijo ovadbe uslužbenke šole, ki jo je prejela Policijska postaja Murska Sobota, ter policijskega poročila o postopku proti njenemu otroku. Novinar je bil v kontaktu s pritožnico, govoril pa je tudi z učitelji na šoli, starši sošolcev in z viri s policije; ravnateljica naj bi mu povedala le to, da so vse dokumente posredovali CSD, policiji in Inšpekciji, ter mu dejala, naj jih uporabi, če jih je javnosti posredovala mama otroka. Nikakor torej ne drži, da novinar pred objavo članka ni poklical šole. Zagotavljata tudi, da v nobenem od pogovorov s pritožnico ni bilo govora o kakšni predhodni odobritvi objave članka ali avtorizaciji. Navajata tudi del pogovora s pritožnico, v katerem naj bi ta izjavila: .. »da če ne drugače, ker se vse pometa pod preprogo, bom sama vzela stvari v roke in prijavila policiji učiteljico in ravnateljico. Tudi ta teden sem že bila na policiji.« O »prijavah in grožnjah« pritožnice »vedo precej tudi neuradni viri s policije«, dodajajo.
Glede očitane kršitve 10. člena sta zapisala, da nikakor ni šlo za senzacionalizem. O tem, kaj je v šoli govoril pritožničin otrok, se je novinar poučil v poročilu šole Centru za socialno delo in to zapisal. Navedbe v člankih pa so povzetki informacij, ki jih je dobil tako od mame (in dokumentov, ki mu jih je izročila) kot od šole. Vsebine ni priredil, v zgodbo je vključil vse bistvene informacije. Da bi zgodbo predstavil čim bolj razumljivo, se je obrnil tudi na CSD in šolski inšpektorat. Vsega, kar mu je povedala pritožnica, ni objavil. Na primer tega, »da so na centru za socialno delo vsi neumni in prizadeti,« in da se ona ne bo udeleževala njihovih delavnic, ki bi se jih morala, saj je o otrokovem nasilništvu policija obvestila CSD. Novinar in urednica še dodajata, da je pritožnica po objavi drugega članka novinarju poslala SMS, v katerem se je zahvalila za predstavitev svojega primera, in da je na FB profilu sama komentirala članek, pri tem pa razkrila identiteto mame, otroka in šole. Naslov članka na spletni strani so, kot sta zapisala, spremenili v skladu z uredniško politiko vestnika.si, v skladu s katero dopolnjujejo in osvežujejo vsebine. Oba zatrjujeta, da je novinar pred objavo preveril informacije, kolikor je bilo to mogoče, in verjel, da so vse objavljene resnične.