30. 1. 2008

Ivan Simič (DURS) proti Barbari Verdnik (Nedeljski dnevnik)

Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Vili Einspieler (predsednik), Gojko Bervar (podpredsednik), Alma M. Sedlar, Mojca Pašek, Ranka Ivelja in Špela Šipek (člani) je na seji 24. januarja 2008 v primeru Ivan Simič proti Barbari Verdnik ugotovilo, da je Barbara Verdnik kršila Kodeks novinarjev Slovenije.

Primer: Ivan Simič (DURS) proti Barbari Verdnik (Nedeljski dnevnik)

Generalni direktor Davčne uprave Republike Slovenije (DURS) Ivan Simič je vložil pritožbo zoper novinarko Barbaro Verdnik, ker je po njegovem v članku Zgodbe o razvrednotenih, odstavljenih, odpuščenih… (4); Jaz tebi, ti meni, ki je bil objavljen 30. 9. 2007 v Nedeljskem dnevniku, kršila 1., 2., 3. in 4. člen Kodeksa novinarjev Slovenije. Pritožnik je prepričan, da je novinarka navedena člene kršila z navedbami: “Inšpektor Perić je šefu Dursa Ivanu Simiču rekel, da to, kar počnejo ni lepo in nemudoma dobil nogo”, “Perić je namreč že izdal nalog za pregled DDV iz naslova prihodkov podjetja Partner Fin za projekt pediatrična klinika za obdobje zadnjih štirih mesecev lanskega leta. Nalog mu je odvzela vodja oddelka na DUL, Simič pa v javnosti izjavlja, da takšnega predloga nikoli ni bilo”, “Torej dr. Domen Zavrl je podjetju Simič in partnerji plačeval po deset tisoč evrov na mesec za svetovanje, njegovo podjetje pa je bilo zbrano za svetovalca pri električni napeljavi v Pediatrični kliniki za več kot 20 milijonov evrov”, “Njegovo oceno je moral letos njegov predpostavljeni znižati. Kljub temu ima take delovne rezultate, znanje in strokovnost, da bi po pravilih moral zasesti višje delovno mesto” in z navedbo: “Na DUL, ki ga vodi direktor Uroš Roglič, so po izredni odpovedi odprli zaklenjene omare, vzeli nekaj dokumentacije in Perić ne ve, katero in kje. Ko se je vrnil, so imeli celo komisijo za predajo dokumentacije, ker pa nista bila prisotna Perićeva pooblaščenca, tega niso opravili.” Pritožnik še očita novinarki, da je kršila 1. in 2. člen Kodeksa novinarjev Slovenije z navedbo: “Ivan Simič, ki je lastnik številnih podjetij za svetovanje na področju davkov (kje sta etični kodeks in navzkrižje interesov)…” Pritožnik navaja, da gre pri vseh navedbah za neresnična dejstva, pri čemer novinarki očita, da kljub hudim obtožbam ni preverila točnosti zbranih informacij, da ni opozorila, da gre za ugibanja in da ni navedla vira informacij.

Barbara Verdnik v odgovoru na pritožbo v celoti zavrača očitane kršitve kodeksa, pri čemer je pojasnila, da se je že v prvem prispevku predstavila javnosti in napovedala zgodbe štirih posameznikov, za katere je pridobila veliko materiala, dokumentacije in izjav. Kot je poudarila, je na enak način ravnala tudi pri zgodbi o davčnem inšpektorju Đorđu Periću, ki je dobil dve odpovedi delovnega razmerja in je Virantova komisija obe odpovedi razveljavila. Verdnikova je še pojasnila, da je v četrtem nadaljevanju serije zgodb “Jaz tebi, ti meni, da bo obema prav” predstavila Đorđa Perića, ki se mu je, po njegovih navedbah, vse spremenilo, ko mu je bil dodeljen inšpekcijski nadzor davka na dodano vrednost za podjetje Partner Fin, ki je bil varovanec zasebnega podjetja Simič in partnerji. Novinarka je poudarila, da je v članku navedla vsa odprta vprašanja, na katera Ivan Simič javnosti še ni odgovoril, in da mu je poslala pisna vprašanja, ki jih je Simič označil za retorična in na njih ni odgovoril, na razgovor pa je namesto nje, ki je bila avtorica prispevka, povabil odgovornega urednika Nedeljskega dnevnika Zlatka Šetinca. Kot je še pojasnila, so naslov, mednaslovi in za Simiča sporni stavek v nadnaslovu članka delo uredništva Nedeljskega dnevnika. Priložila je originalni članek in fotokopijo objavljenega članka, vprašanja za Ivana Simiča in Andreja Bajuka, odgovor Ivana Simiča Zlatku Šetincu, printe komunikacije z vodjo SOJ na DURS Iztokom Verdnikom, odgovor Đorđa Perića na poziv NČR in načelno mnenje številka 90 protikorupcijske komisije. Zapisala je tudi, da pričakovanih odgovorov ni dobila le od ministra za finance in Ivana Simiča, medtem ko je podatek, da je pritožnik solastnik petih podjetij, pridobila iz GVIN.com.

NČR je razpisalo javno obravnavo, ki so se je udeležili Ivan Simič in Iztok Verdnik iz DURS-a in novinarka Barbara Verdnik. Novinarka je na njej izpovedala, da je v prvem članku serije člankov razkrila svojo vpletenost v dogodke. NČR je opozorila, da je navedbo: “Inšpektor Perić je šefu Dursa Ivanu Simiču rekel, da to, kar počnejo ni lepo in nemudoma dobil nogo” napisal urednik. Priznala je, da je najprej napisala zgodbo in šele po njeni objavi poslala vprašanja pritožniku. Glede navedbe, da je po Zavrlovih besedah Simičevemu podjetju plačeval deset tisoč evrov, je Verdnikova pojasnila, da je zaupala načelnemu mnenju številka 90 protikorupcijske komisije, ker je bila prepričana, da je Kosova komisija upoštevala tudi magnetogram Cviklove državnozborske komisije. Na pripombo pritožnika, da je Cviklovi komisiji predložil vse račune, po katerih je Domen Zavrl podjetju Simič in partnerji plačal za svetovanje skupaj s pavšalom v pol leta 5.500 evrov, in na njegov očitek, da pri pisanju zgodbe ni upoštevala, da je javno zanikal navedbe Kosove komisije kot navaden konstrukt, je novinarka odgovorila, da je napačno verjela Kosovi komisiji in da ni mogla vedeti, da je v uradnem mnenju upoštevan le del izjav. K temu je dodala, da se Simič tudi pred njenim pisanjem ni hotel soočiti s Perićem, tako da so tudi drugi mediji objavili najprej zgodbo davčnega inšpektorja in šele potem njegove odgovore. Novinarka je še zagotovila, da je poskušala narediti vse, da bi dobila odgovore, pri čemer je pojasnila, da je bil načrt, da najprej objavijo zgodbe, potem pa pridobijo odmeve in odgovore. Glede etičnosti Simičevega ravnanja je novinarka pojasnila, da je izhajala iz Virantovega mnenja. Pojasnila je tudi, da ni zapisala le informacij, ki jih ji je povedal Đorđe Perić, temveč jih je črpala tudi iz ostalih medijev, forumov in zapisnikov komisij. Na javni obravnavi je pritožnik še menil, da kodeks velja za funkcionarje od državnega sekretarja navzgor in da vprašanja, ki mu jih je poslala novinarka naknadno, delno posegajo v davčna tajnost in nimajo zveze z zgodbo v članku, ker gre za njeno nadaljevanje. Simič je tudi poudaril, da je solastnik enega in ne številnih podjetij za svetovanje. Glede očitkov iz načelnega mnenja Kosove komisije, ki ga je odločno demantiral, je še pojasnil, da ni vedel, da je davčni inšpektor Đorđe Perič vložil kazensko ovadbo, zato tudi ni mogel vplivati na njeno vsebino.

NČR je udeležencema v postopku v skladu s Pravilnikom o delu razsodišča predlagalo poravnavo, ki jo je bil pritožnik pripravljen sprejeti, če bi se novinarka javno opravičila za zapisane in objavljene neresnične trditve. Verdnikova je poravnavo v takšni obliki zavrnila in poudarila, da si še vedno prizadeva osvetliti zgodbo tudi iz Simičevega zornega kota, kar pa je pritožnik odločno zavrnil.

SKLEP:

Novinarsko častno razsodišče ugotavlja, da je novinarka Barbara Verdnik kršila 1. in 2. člen, ni pa kršila 3. in 4. člena Kodeksa novinarjev Slovenije.

Obrazložitev:

NČR je v zvezi z navedbo novinarke: “Inšpektor Perić je šefu Dursa Ivanu Simiču rekel, da to, kar počnejo ni lepo in nemudoma dobil nogo” pridobilo odgovor odgovornega urednika Nedeljskega dnevnika Zlatka Šetinca, ki je pojasnil, da je sporno besedilo nadnaslov, ki ga je, kot je običajno v uredništvu, pripravil urednik-redaktor. Zato NČR ni ugotavljalo morebitnih kršitev kodeksa, ki jih je pritožnik očital v zvezi s to navedbo novinarki.

Kar zadeva navedbo: “Perić je namreč že izdal nalog za pregled DDV iz naslova prihodkov podjetja Partner Fin za projekt pediatrična klinika za obdobje zadnjih štirih mesecev lanskega leta. Nalog mu je odvzela vodja oddelka na DUL, Simič pa v javnosti izjavlja, da takšnega predloga nikoli ni bilo”, je NČR menilo, da novinarka ni kršila kodeksa, ker so se lahko bralci sami odločili, ali bodo verjeli Periću ali pa Simiču.

NČR je razsodilo, da je Barbara Verdnik kršila 2. člen kodeksa, ki določa, da mora novinar pri objavi informacij, ki vsebujejo hude obtožbe, skušati pridobiti odziv tistih, ki jih te informacije zadevajo, z navedbo: “Torej dr. Domen Zavrl je podjetju Simič in partnerji plačeval po deset tisoč evrov na mesec za svetovanje, njegovo podjetje pa je bilo izbrano za svetovalca pri električni napeljavi v Pediatrični kliniki za več kot 20 milijonov evrov”, ker je slepo zaupala samo enemu viru in ni upoštevala, da je Ivan Simič trditve tega vira javno zavrnil kot neutemeljen konstrukt. Njeno pojasnilo, da so tudi drugi mediji objavili najprej zgodbo davčnega inšpektorja in šele potem odgovore pritožnika, po mnenju NČR novinarke ne odvezuje odgovornosti za zapisane hude obtožbe. NČR je zaradi vrste podobnih primerov že sprejelo izjavo, s katero je opozorilo na prakso, ki jo novinarji v lovu za informacijami pogosto spregledajo, da jih namreč želijo informatorji uporabiti predvsem kot orodje za svoje osebne interese v gospodarstvu, politiki ali na drugih področjih. V njej je posebej opozorilo, da je na tem področju bistvenega pomena upoštevanje poklicnih in etičnih standardov, ki zahtevajo temeljito preverjanje.

Glede navedb: “Njegovo oceno je moral letos njegov predpostavljeni znižati. Kljub temu ima take delovne rezultate, znanje in strokovnost, da bi po pravilih moral zasesti višje delovno mesto” in:

“Na DUL, ki ga vodi direktor Uroš Roglič, so po izredni odpovedi odprli zaklenjene omare, vzeli nekaj dokumentacije in Perić ne ve, katero in kje. Ko se je vrnil, so imeli celo komisijo za predajo dokumentacije, ker pa nista bila prisotna Perićeva pooblaščenca, tega niso opravili.”, je NČR menilo, da je iz članka vseeno razvidno, da gre za Perićeve trditve. NČR je tudi ocenilo, da v tem primeru ne gre za tako hude obtožbe in da ugled Dursa ne bi bil očrnjen, če bi bili odgovori na Perićeve očitke objavljeni šele naknadno.

NČR je ugotovilo, da je novinarka kršila 1. člen kodeksa, ki določa, da mora novinar preverjati točnost zbranih informacij in biti previden, da se izogne napakam ter da mora svoje napake – četudi nenamerne – priznati in popraviti, z navedbo: “Ivan Simič, ki je lastnik številnih podjetij za svetovanje na področju davkov (kje sta etični kodeks in navzkrižje interesov)…”. Čeprav je Barbara Verdnik pojasnila, da je informacijo preverila na spletni strani GVIN, se je izkazalo, da tako pridobljenih podatkov ni pravilno tolmačila in zato tudi napačno sklepala, da gre za navzkrižje interesov. Glede na to, da se je odločila, da bo najprej objavila zgodbo ene strani in šele potem odzive in odgovore nanjo, je zavestno sprejela tveganje, da bo v primeru hudih obtožb, ne glede na to, ali so posledica nerazumevanja podatkov ali pa zavajajočih trditev akterjev zgodbe, kršila tudi 2. člen kodeksa.

NČR v spornem članku ni prepoznalo kršitve 3. člena kodeksa, ki določa, da mora novinar, ko objavlja nepotrjene informacije ali ugibanja, na to opozoriti, kakor tudi ne kršitve 4. člena kodeksa, ki določa, da mora novinar, kadar je le mogoče, navesti vir informacije. Iz članka je mogoče razbrati, da gre za zgodbo o davčnem inšpektorju Đorđu Periću, pri kateri pa ni povsem razvidno, kdaj gre za Peričevo pripoved in kdaj za stališče novinarke in preverjena dejstva. NČR je upoštevalo, da je novinarka pri pisanju izhajala iz načelnega in do sedaj nepreklicanega mnenja številka 90 Kosove protikorupcijske komisije, ki je menila, “da takšno ravnanje predstojnika, ki nedovoljeno vpliva na podrejeno uradno osebo, da ta v uradnem postopku stori ali opusti določeno dejanje na način, ki privede do izboljšanja položaja stranke v tem postopku, ustreza definiciji korupcije po 3. alineji 2. člena Zakona o preprečevanju korupcije.”

Obnova postopka:

Postopek, ki je bil zaključen in sta bila po njem izdana razsodba ali stališče NČR, se lahko obnovi na temelju predloga kateregakoli udeleženca v postopku. Udeleženec v postopku lahko zahteva obnovo postopka najpozneje eno leto od dne, ko je izvedel za nova dejstva in dokaze, ki lahko vplivajo na spremembo prvotno izrečene razsodbe ali stališča. O predlogu za obnovo postopka odloča NČR, ki mora ugotoviti, ali obstajajo utemeljeni razlogi za obnovo postopka. Ponovni postopek prav tako vodi NČR.