28. 10. 2024

Slovenska industrija jekla proti Gregi Repovžu, Mladina

Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (NČR), v sestavi Tatjana Pirc (predsednica), Brane Piano (podpredsednik), Manica Janežič Ambrožič, Igor Vobič, Nataša Štefe in Peter Merc, je na seji 18. 9. 2024 v primeru Slovenska industrija jekla, d.d. proti odgovornemu uredniku Mladine Gregi Repovžu odločilo, da je novinar kršil Kodeks novinarjev Slovenije.

Primer: Slovenska industrija jekla proti Gregi Repovžu, Mladina

Slovenska industrija jekla, d.d. (SIJ, pritožnik), zanjo pooblaščenka Sara Wagner, se pritožuje zaradi prispevka Grege Repovža, odgovornega novinarja in urednika tednika Mladina (novinar), z naslovom Farsa v državnem zboru, objavljenem 23. 2. 2024 v tiskani in spletni izdaji Mladine. Novinarju očita kršitev 1., 3., in 4. člena Kodeksa novinarjev Slovenije (v nadaljevanju kodeksa).
Pritožnik pojasnjuje, da je novinar kot eno izmed korupcijskih afer stranke SDS navedel: »Naslednji primer, nad katerim visijo sence, je prodaja Slovenske industrije jekla (SIJ) ruskemu oligarhu. Prodajo je vodila Marija Zagožen iz SDS, še danes pa se zdi prav neverjetno, da so Rusi najprej državi nakazali 70 milijonov evrov preveč. Kako se kaj takega lahko sploh zgodi? 70 milijonov!«
Pritožnik pravi, da državi ni bilo nakazanih 70 milijonov evrov preveč. Podjetje Dilon d.o.o. (Dilon) kot kupec je za 55,35-odstotni delež v SIJ plačalo 105 milijonov evrov, od tega 35 milijonov evrov lastnih sredstev, 70 milijonov evrov pa je bilo posojilo slovenskih bank. Kupec je pred tem 70 milijonov evrov lastnih sredstev zgolj deponiral na račun pri notarju, če banke posojila ne bi pravočasno odobrile. Ko je posojilo prišlo na račun pri notarju, je bilo 70 milijonov evrov depozita vrnjeno kupcu. Državi torej ni bilo nakazanih 70 milijonov evrov preveč. Pritožniku pred objavo članka ni bilo omogočeno podati komentarja na napisano, zato je bil na podlagi neresničnih podatkov ustvarjen vtis, da je bila prodaja SIJ povezana s korupcijo, to pa škodi ugledu in poslovanju pritožnika.

Pritožnik v nadaljevanju popisuje komuniciranje med SIJ in Mladino oziroma novinarjem kot urednikom o objavi popravka po Zakonu o medijih (Zmed-1), ker je imel novinar napačne podatke o tem, kdaj je bil depozit 70 milijonov evrov deponiran pri notarju. Trdil je, da se je to zgodilo po odobritvi posojila, kar ne drži. Če bi novinar preveril podatke pred objavo prispevka in pritožniku omogočil, da se odzove, bi dobil prave podatke o datumih in poteh transakcij. Novinarja je pritožnik opozoril, da so v Revizijskem poročilu računskega sodišča o prodaji delnic družbe SIJ (poročilo) navedene transakcije za kupnino po datumih, ne pa tudi vsebina transakcij, zato iz poročila ni mogoče preveriti, kdaj je sredstva nakazal kupec in kdaj banka. Vendar pritožnikovi bančni izpiski kažejo, da novinar ni navajal točnih informacij.

Pritožnik novinarju očita kršitev 1. člena zaradi izmišljene trditve, da so »Rusi najprej državi nakazali 70 milijonov evrov preveč«. Kupec je 70.015.000 evrov nakazal na skrbniški račun pri notarju in jih dobil vrnjene. Potrebno je razlikovati med nakazilom na skrbniški račun notarja ter nakazilom državi. Sredstva pri notarju so le začasno jamstvo pred končnim plačilom. Ko je kupec prejel posojilo, so bila dodatna sredstva s skrbniškega računu pri notarju vrnjena kupcu v Rusiji. Država torej »preplačanih« 70 milijonov evrov nikoli ni prejela. Novinar po opozorilih pritožnika napake ni priznal, objavil je le navedbe predstavnice SIJ v Pismih bralcev, ki jih ni označil kot popravek ali prikaz nasprotnih dejstev v skladu z ZMed-1. Zatem je novinar v novem prispevku kot odgovorni urednik v Pismih bralcev citiral zaključke Računskega sodišča, da je bil znesek nakazan na skrbniški račun notarja, vendar ob tem ni priznal svoje napake v spornem prispevku ali dodal, da gre za popravek njegove prejšnje trditve.

Pritožnik očita novinarju kršitev 3. člen kodeksa, ker pred hudimi obtožbami v zvezi s prodajo SIJ ni poskušal pridobiti odziva pritožnika na trditev, da naj bi šlo za »afero SDS« in da naj bi kupec državi nakazal 70 milijonov evrov preveč. To škoduje ugledu pritožnika in ga neupravičeno povezuje s korupcijo in političnimi aferami. Pritožnik poudarja, da je bilo vse v zvezi s tem razjasnjeno že Ieta 2012, ko so o zadevi poročali drugi mediji, ki so vključili tudi izjave SIJ in družbe Dilon. Časopis Delo je zapisal: »Dilon, ki ga je v Sloveniji za prevzem Slovenske industrije jekla (SIJ) ustanovila ruska družba Koks, je za kratek čas na svojem računu pri notarju res imela 175 milijonov evrov, navajajo v Dilonu. Dodatnih 70 milijonov evrov so hranili zaradi dvoma o morebitni nepravočasni zagotovitvi posojil s strani konzorcija slovenskih bank, poroča STA. To dokazuje kredibilnost in visoko boniteto ruskega kupca, so prepričani v Dilonu. Ob tem so pojasnili, da so bila ta dodatna lastna sredstva ob kasnejšem nakazilu posojila s strani slovenskih bank odvečna in so jih zato vrnili na račun Koksa v Rusijo. ‘Kupnino bi torej lahko Koks poravnal v celoti iz svojih sredstev, vendar se je zaradi ugodnejših kreditnih virov pri slovenskih bankah v primerjavi z ruskimi bankami odločil za večinsko financiranje prevzema oziroma nakupa s posojilom slovenskih bank in s tem za poslovno sodelovanje s slovenskimi bankami’, so poudarili«.

Pritožnik novinarju očita kršitev 4. člena kodeksa. Novinar iz poročila Računskega sodišča ni povzel, da je bilo 70 milijonov evrov nakazanih na skrbniški račun notarja in vrnjenih kupcu. S tem je zamolčal informacije, ki so ključne za razumevanje obravnavane teme.

Pritožnik predlaga zaslišanje mag. Sare Wagner, vodje korporativnega komuniciranje v SIJ, in prilaga dokaze:
– prispevek Farsa v državnem zboru, Mladina, 23. 2. 2024
– zahtevo za objavo popravka v Mladini, 23. 2. 2024
– popravek SIJ, Pisma bralcev – Mladina, 1. 3. 2024
– odgovor urednika, Pisma bralcev – Mladina, 8. 3. 2024
– Računsko sodišče, revizijsko poročilo Smotrnost poslovanja pri prodaji delnic družbe Slovenska industrija jekla, d.d., Ljubljana, 23. 3. 2012, strani 109-115 – DELNO POČRNJENO
– prispevek Kupnina za Sij kot dogovorjena, pravijo Rusi, Finance, 16. 1. 2012
– prispevek Nakazana kupnina za Sij po zagotovilih ruskih lastnikov skladna z dogovorjeno, STA, 16. 1. 2012
– prispevek Rusi zagotavljajo, da so za nakup Sija plačali dogovorjeno ceno, Delo.si, 16. 1. 2012

Novinar je na pritožbo odgovoril

Grega Repovž je na pritožbo odgovoril. Kot novinar in odgovorni urednik tednika Mladina vsak teden napiše uvodnik, obenem pa je po zakonu o medijih (ZMed-1) odgovorna oseba, ko gre za zahteve do popravka. V odgovoru na pritožbo citira celoten uvodnik, v katerem je povzel tudi poročanje spletnega portala Necenzurirano.si o prodaji državne družbe SIJ.

»Vendar pa to ne pomeni, da nisem navedb novinarja Primoža Cirmana preveril ali poznal,« je zatrdil novinar. V nadaljevanju je zapisal, da je prodaja SIJ iz leta 2007 oddaljen dogodek, da je šlo za prodajo pomembnega državnega premoženja in ga je Računsko sodišče revidiralo. Poročilo je dostopno na spletni strani sodišča, vendar ne v celoti, saj vsebuje zaupne podatke, je pa bilo celotno poročilo izdano revidirancem.

Novinar pojasnjuje, da je kljub temu iz poročila o prodaji SIJ ugotovil dovolj, da je lahko povzel več kritičnih ugotovitev sodišča o poteku prodaje, ki jih v odgovoru na pritožbo novinar obširno navaja.

V nadaljevanju posebej izpostavlja, da je bilo nakazilo kupnine izvedeno v več delih, Računsko sodišče pa je zapisalo: »… na skrbniški račun pri notarju pa je bilo nakazano za 70.015.000 evrov presežka sredstev nad zneskom kupnine. Ocenjujemo, da ministrstvo za gospodarstvo ni ravnalo učinkovito, ker od kupca ni zahtevalo dokazil in pojasnil o tem, s katerega računa so bila sredstva nakazana in s kakšnim namenom«.

Novinar poudarja, da sporni uvodnik ne govori o družbi SIJ, ampak o spornem ravnanju določene politike, politikov in politične stranke v škodo Republike Slovenije, ko so bili njeni člani del izvršne oblasti. Njegov uvodnik je komentar, v njem je izpostavil primere, o katerih je že odločalo sodišče ali računsko sodišče. O SIJ je zapisal samo: »Naslednji primer, nad katerim visijo sence, je prodaja Slovenske industrije jekla (SIJ) ruskemu oligarhu. Prodajo je vodila Marija Zagožen iz SDS, še danes pa se zdi prav neverjetno, da so Rusi najprej državi nakazali 70 milijonov evrov preveč. Kako se kaj takega lahko sploh zgodi? 70 milijonov!«

Novinar meni, da je »milo opredelil« navedbe računskega sodišča, saj je zapisal le, da nad prodajo SIJ »visijo sence«. V nadaljevanju je omenil dolžnost dokazovanja izvora denarja, zlasti pri prodajah državnega premoženja. Po njegovem prepričanju je primer SIJ v uvodniku glede na ugotovitve računskega sodišča omenjal z »zelo zadržanimi opisi« in da »ni nobenega razloga, da bi 17 let po dogodkih in 12 let po objavi poročila Računskega sodišča iskal kakršen koli odgovor od družbe SIJ glede teh dogodkov«. Poleg tega se s SIJ kot »predmet nakupa« oglaša v vlogi pritožnika in govori v imenu kupca Dilona in razlaga, kaj so počeli Dilon oziroma nizozemska zadruga oziroma skupina, ki je bila garant, čeprav Dilon ni edini lastnik SIJ, med lastniki je še vedno tudi Republika Slovenija.

Novinar je v odgovoru opisal komuniciranje s pritožnikom v zvezi z objavo popravka in pojasnil, da ga SIJ toži zaradi popravka. Navedel je celotno pisno komuniciranje s pritožnikom in svoj prispevek v Mladini po objavi popravka. Pritožbo SIJ zavrača v celoti. Meni, da ni kršil kodeksa. Vse, kar je zapisal, je imelo podlago v revizijskem poročilu računskega sodišča iz leta 2012.
Novinar je kot dokaze navedel prispevek v Mladini, dopise pritožnika, v pismih bralcev objavljeno pismo pritožnika, svoj odgovor nanj in dodal povezavo na revizijsko poročilo računskega sodišča. Dodatno je novinar poslal poziv sodišča k odgovoru na tožbo, ki jo je proti njemu »zaradi objave popravka« vložil pritožnik.

SKLEP:

Novinar Grega Repovž je kršil 1. člen, ni pa kršil 3. In 4. člena Kodeksa novinarjev Slovenije.

Obrazložitev:
NČR je najprej preverilo dopustnost pritožbe. Pritožnik je v skladu s pravilnikom o delu NČR ob vložitvi pritožbe podal izjavo, da v tej zadevi do zaključka postopka pred NČR ne bo vložil ovadbe, zasebne ali civilne tožbe proti novinarju. Pritožnik je vložil tožbo v zvezi s popravkom, kar pa ni razlog za zavržbo pritožbe, saj odločitev razsodišča nima vsebinskega vpliva na potek tega postopka, zato je NČR sklenilo, da pritožbo obravnava. 23. 8. 2024 je Mladina na podlagi sodbe objavila popravek pritožnika.

Pritožnik je kot dokazno gradivo predlagal vpogled v revizijsko poročilo računskega sodišča od strani 109-115, novinar pa vpogled v celotno poročilo. Tako izsek kot celotno poročilo sta na več mestih počrnjena, celotno poročilo javnosti ni dostopno. Pritožnik razpolaga z nezakritim poročilom, ki ga pritožbi ni priložil. NČR je sklenilo, da je kljub temu iz okrnjenega poročila mogoče razbrati dejstva, ki zadevajo očitke o kršitvah.

Pritožnik novinarju očita kršitev 1. člena zaradi zapisa, da so »Rusi najprej državi nakazali 70 milijonov evrov preveč«, saj je kupec 70.015.000 evrov nakazal na skrbniški račun pri notarju in jih dobil vrnjene. Novinar v odgovoru na pritožbo to potrjuje, ko citira navedbe Računskega sodišča. Računsko sodišče navaja, da so za nakup družbe SIJ na »notarjev račun za stranke …« (skrbniški račun, notarska hramba) »… od deponenta družbe Dilon oziroma po njegovem nalogu« aprila 2007 prispela štiri nakazila: 35.000.000 evrov, 2.025.000 evrov, 67.990.000 evrov in 70.000.000 evrov, skupaj 175.015.000 evrov. Z notarjevega skrbniškega računa sta bili na dan prejema zadnjega plačila izvedeni dve plačili: Republiki Sloveniji 105.000.000 evrov za nakup deleža SIJ, družbi Dilon pa je bil vrnjen presežek sredstev nad zneskom kupnine 70.015.000 evrov, skupaj 175.015.000 evrov. Iz tega je razvidno, da kupec ni »državi nakazal 70 milijonov preveč« in jih potem dobil vrnjene, temveč je ta znesek bil na notarjevem depozitnem računu za stranke. Novinar v odgovoru na pritožbo pravi, da je povzel poročanje spletnega portala Necenzurirano »tudi ko gre za prodajo državne družbe SIJ«. Vendar pa Necenzurirano.si v prispevku o aferah stranke SDS ni zapisalo, da bi ruska skupina Koks državi nakazala 70 milijonov EUR preveč, temveč je medij 20. 2. 2024 zapisal: »Čeprav je kupnina za SIJ znašala 105 milijonov evrov, so Rusi v Slovenijo najprej nakazali kar 175 milijonov evrov. Zakaj so se zmotili, še danes ni jasno«. Kasneje je medij objavil tudi popravek družbe SIJ, v katerem so razložili, da je bilo 70 milijonov evrov le začasno na skrbniškem računu notarja.

Novinar je kasneje v Mladini v odgovoru na popravek pritožnika sicer podrobneje opisal pravi finančni tok za 70.000.000 evrov, vendar pa ni zapisal, da se je zmotil. Ker je objavil napačno informacijo oziroma napake ni priznal in popravil, je kršil 1. člen kodeksa.

Pritožnik očita novinarju kršitev 3. člena kodeksa, ker pred hudimi obtožbami v zvezi s prodajo SIJ ni poskušal pridobiti odziva pritožnika (SIJ) na trditev, da naj bi šlo za »afero SDS« in da naj bi kupec državi nakazal 70 milijonov evrov preveč, ta pa naj bi pritožnika neupravičeno povezovalo s korupcijo in političnimi aferami. O domnevnem preplačilu je bilo leta 2012 v medijih več zapisov, da je šlo za polog in vračilo z notarjevega računa za stranke za primer, če kupec ne bi pravočasno prejel posojila slovenskih bank in v tem delu. O tem je NČR že odločilo, da je novinar kršil 1. člen kodeksa. Novinarjev zapis »… primer, nad katerim visijo sence, je prodaja Slovenske industrije jekla (SIJ) ruskemu oligarhu. Prodajo je vodila Marija Zagožen iz SDS …« je kratek komentiran povzetek ravnanja vlade in ministra iz vrst SDS. Pri komentiranju ravnanja vlade, političnih strank in njenih funkcionarjev novinar pred objavo ni dolžan spraševati tretjih strank, kaj si o tem mislijo. V tem primeru torej tudi ne pritožnika (SIJ), večinskega lastnika (Dilon) ali Dilonovega garanta (Koks), saj ti niso predstavniki stranke SDS. Novinar se zagovarja, da se je zelo »milo izrazil«, kar potrjujejo kritične ugotovitve iz revizije Računskega sodišča:

– da vlada in Ministrstvo za gospodarstvo (ministrstvo) pri prodaji deleža SIJ nista ravnala učinkovito
– da minister za gospodarstvo komisiji za prodajo ni zagotovil pogojev za delo
– da je komisija delovala na sedežu SIJ in tam tudi hranila dokumentacijo
– da je komisija slabo opravila delo, ker ni naročila ocene vrednosti od SIJ neodvisnih družb
– da je komisija kupcu omogočila zastavo delnic in dopustila tveganje spremembe lastništva delnic SIJ
– da v postopku nista bila zagotovljena preglednost in enakopravnost vseh ponudnikov
– da so bili predstavniki SIJ in ministrstva pred objavo prodaje v stiku s kupcem, o čemer komisija ni bila obveščena
– da je komisija le izbranemu ponudniku omogočila popoln skrbni pregled poslovanja SIJ
– da komisija ni proučila alternativne možnosti prodaje posameznih odvisnih družb
– da je notarski zapisnik o prodaji drugačen od zapisnika, ki ga je potrdila vlada
– da vlada ni bila seznanjena, da je kupec na notarjev račun nakazal presežna sredstva
– da ministrstvo ni ravnalo učinkovito, ker od kupca ni zahtevalo dokazil ali pojasnil o tem, s katerega računa so bila presežna sredstva nakazana in s kakšnim namenom
– da kupec ni predložil posojilne pogodbe ali drugih dokazil o tem, iz katerih virov so bili nakazani zneski za plačilo kupnine in katere osebe so jih nakazale
– da bi lahko ministrstvo kupca zaprosilo vsaj za pojasnila o izvoru presežnih sredstev
– da je Dilon tri dni po izpolnitvi prodajne pogodbe pri štirih poslovnih bankah zastavil delnice SIJ, s čimer je bilo ministrstvo seznanjeno pred prodajo, vendar po sklenitvi pogodbe ni spremljalo, ali je kupec dejansko zastavil delnice SIJ ter kupca ni zaprosilo za dokazila o tem, kakšna zavarovanja je predložil posojilodajalcu za posojilo

NČR ugotavlja, da sta bila v času prodaje predsednik vlade in minister za gospodarstvo iz vrst SDS, predsednica komisije za prodajo pa je bila podpredsednica SDS, kar v odgovoru na pritožbo pojasnjuje tudi novinar. To naštete nepravilnosti povezuje s stranko SDS, ob takšnih ugotovitvah računskega sodišča in pred objavo kratkega komentarja o takratnem dogajanju pa novinar ni bil dolžan spraševati kogarkoli, saj gre za ugotovitve, ki izhajajo iz poročila državne revizijske komisije. Zato novinar ni kršil 3. člena kodeksa.

Pritožnik novinarju za zapis, da »so Rusi državi najprej nakazali 70 milijonov evrov preveč« očita tudi kršitev 4. člena kodeksa. NČR je že ugotovilo, da je novinar s tem zapisom kršil 1. člen, ni pa ugotovilo kršitve tudi 4. člena kodeksa, saj bi popisovanje vseh okoliščin preseglo vsebino, obseg in poanto novinarjevega komentarja. Pritožnik poudarja, da je s tem »napeljal bralce k napačnim zaključkom, da je pri prodaji SIJ šlo za nekakšno politično afero«. Pritožnik poudarja, da Računsko sodišče sumov storitve kaznivih dejanj pri prodaji SI ni zaznalo. NČR iz odgovora novinarja in iz poročila Računskega sodišča ugotavlja, da je nedvomno šlo za politično afero, pri čemer se NČR po svoji ustaljeni praksi ne ozira na to, ali so bili z zadevo povezani tudi kazenski pregoni ali ne. Novinar v kratkem komentarju, ki je le manjši del njegovega prispevka, o zadevi SIJ ni navajal drugih podatkov, ker to tudi ni bil namen komentarja, zato mu ni mogoče očitati, da je zamolčal za razumevanje obravnavane teme ključne informacije. Zapisal je le, da je šlo za afero in to uporabil za enega izmed primerov negospodarne prodaje državnega premoženja. Zato po mnenju razsodišča ni kršil 4. člena kodeksa.

Gradivo primera
Obravnavani členi
Medij
Akterji
Povezane vsebine
Arhiv razsodb