Bogdan Knavs proti novinarju Reporterja Jožetu Biščku


Prispevek_Biscak.pdf


Stališče NČR DNS in SNS

Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Gojko Bervar (podpredsednik), Nina Jerman, Davorin Koron, Nada Ravter, Mario Belovič, Vasja Jager, Jernej Rovšek in Lea Širok (člani), je na seji 17. junija 2014 v primeru Bogdan Knavs proti novinarju Reporterja Jožetu Biščku (Reporter) ugotovilo, da je novinar kršil Kodeks novinarjev Slovenije.


Primer: Bogdan Knavs proti novinarju Reporterja Jožetu Biščku

Bogdan Knavs (v nadaljevanju pritožnik) je vložil pritožbo preko pooblaščene Odvetniške družbe Kožuh. Novinarju Jožetu Biščku očita, da je v treh zaporednih člankih Reporterja »Pater Knavs: Kristus si ne želi intervjuja z Janezom Janšo v Družini«, objavljenem 18. marca 2014; »Zmeda s pismom slovenskim škofom«, objavljenem 21. marca 2014 na spletnem portalu www.reporter.si; »Vsebina prava, a menda ne odposlana«, objavljenem 24. marca 2014, kršil 1., 2., 5., 6., 8. in 17. člen Kodeksa novinarjev Slovenije (v nadaljevanju kodeksa).


I. Članek »Pater Knavs: Kristus si ne želi intervjuja z Janezom Janšo v Družini«

Pritožnik meni, da je novinar kršil 1. člen (Novinar mora preverjati točnost zbranih informacij in se izogibati napakam. Svoje napake — četudi nenamerne — mora priznati in popraviti. V tem primeru NČR lahko presodi, da novinar ni kršil kodeksa.); 2. člen (Novinar se mora izogibati nekorektnemu, osebno žaljivemu predstavljanju podatkov in dejstev) in 5. člen kodeksa (Ko novinar objavlja nepotrjene informacije, govorice ali ugibanja, mora na to opozoriti.) z navedbami, da odgovor na to, kaj si Kristus in njegov Duh ne želita, poznata odpadniški pater Bogdan Knavs in njegov somišljenik Karel Gržan; da si ne želita, da bi bil v praznični velikonočni številki katoliškega tednika Družina intervju s prvakom največje opozicijske stranke SDS Janezom Janšo; ker pa vesta, da ju v Družini pač ne bodo poslušali, sta se zatekla k preverjeni komunistični metodi – vplivati in pritiskati na uredniško politiko z drugimi sredstvi (beri: z vodstvom Cerkve); da celo želita, da bi vodstvo cerkve dirigiralo po njunem nareku tudi druge katoliške medije; da naj bi bil po njuno v Sloveniji za vse slabo kriv Janez Janša, kar povesta med vrsticami; da bi zadevo podkrepila, v nadaljevanju uporabita kar Sveto Trojico in osnovno poslanstvo krščanstva; pri argumentih pa duhovnika sestopita na Zemljo in opozorita škofe, da so take smernice drugega vatikanskega koncila in sedanjega papeža Frančiška.

I/1

Očitane kršitve 1. člena

Po mnenju pritožnika je novinar kršil 1. člen kodeksa, ker pri njem in Gržanu ni preveril točnosti navedbe o avtorjih pisma. Prav tako naj ne bi preveril navedbe, da sta pismo posredovala škofu Andreju Glavanu, začasnemu ljubljanskemu nadškofu in predsedniku slovenske škofovske konference, ter vsem slovenskim škofom. Komu je bilo pismo namenjeno, je bilo razvidno že iz vsebine pisma, pojasnjuje pritožnik, zato bi novinar lahko brez težav preveril, ali so naslovniki pismo tudi dejansko prejeli. Po objavi članka je pritožnik Marka Medveška, odgovornega urednika spletnega portala Reporterja, prosil, naj mu posreduje sporno pismo. Po e-pošti mu ga je posredoval novinar Jože Biščak, ki je pritožnika obenem pozval, naj mu sporoči, ali je on avtor pisma. Po pritožnikovem mnenju je novinar tako priznal, da ni vedel, kdo je avtor pisma, čeprav je v članku kot avtorja brez pomislekov imenoval pritožnika in Karla Gržana.

Prav tako iz vsebine pisma ni mogoče razbrati, nadaljuje pritožnik, da bi bil po mnenju avtorjev za vse slabo v Sloveniji kriv Janez Janša. Janša, pojasnjuje, ni nikjer v pismu niti imenovan. Avtorja namreč navajata, da je neprimerno poudarjati političnega prvaka zgolj ene stranke in da je interese potrebno uravnotežiti in predstaviti politične prvake vseh strank – v kolikor se katoliški tisk ukvarja tudi s političnimi temami. Novinarjeva navedba o tem, kaj naj bi avtorja menila o Janezu Janši, naj bi bila torej povsem netočna in zlonamerna. V pismu avtorja namreč nikjer ne komentirata osebnosti Janeza Janše.

Netočna je tudi navedba, trdi pritožnik, da avtorja pisma želita, da bi vodstvo Cerkve po njunem nareku dirigiralo tudi druge katoliške medije, saj tega iz pisma po mnenju pritožnika ni mogoče razbrati. Avtorja sta namreč navedla, da je potrebna večja zadržanost, previdnost in modrost pri neposrednem ali (kot tokrat) posrednem vstopanju v strankarske politične debate. To pa, pojasnjuje pritožnik, nikakor ne pomeni, da naj bi bila le avtorja pisma tista, ki bi vedela, kaj to je, in bi zahtevala od cerkvenega vodstva, da posluša le njiju.

I/2

Očitane kršitve 2. člena

Novinar naj bi kršil 2. člen kodeksa, ker se ob naštetih navedbah ni izogibal nekorektnemu, osebno žaljivemu predstavljanju podatkov in dejstev, ko je pritožnika označil za odpadniškega patra. Pritožnika je to prizadelo, pojasnjuje, saj ni jasno, zakaj naj bi bil odpadniški. Svoje poslanstvo jemlje zelo resno, navaja, in svojo funkcijo opravlja dostojanstveno, s srcem in dušo. Živi za svojo funkcijo, med ljudmi pa uživa veliko podporo in priljubljenost, dodaja.

Prav tako je po mnenju pritožnika izredno žaljivo in nekorektno patra slovenske cerkve označiti za osebo, ki uporablja komunistične metode. S tem ga je novinar hotel označiti kot pristaša komunizma. To naj bi bilo razvidno tudi iz navedbe, da gre za patra, ki je na Sveti gori nad Novo Gorico imel mašo za borčevsko zvezo. Pritožnik navaja, da ga novinar nikoli ni povprašal po motivih za delovanje, ni se pozanimal, kako razmišlja in kakšno je njegovo mnenje.

Poleg tega naj bi novinar kot avtorja pisma ves čas navajal pritožnika, medtem ko soavtorja le omeni. To naj bi bil dokaz, meni pritožnik, da je novinar želel izpostaviti le njega in škodovati njegovemu ugledu. Dejstvo je, dodaja, da so novinarjeve navedbe o njem zelo oddaljene od resnične podobe. V nasprotju s trditvami v članku, pojasnjuje, je pošten, pokončne drže in si prizadeva, da bi bila slovenska cerkev skupaj z vsemi pripadniki zgled svojim vernikom.

I/3

Očitane kršitve 5. člena

Novinar naj bi kršil 5. člen kodeksa, ker v članku ni opozoril, da gre za nepotrjene informacije. Novinar ob objavi članka, meni pritožnik, ni vedel, kdo je dejansko avtor pisma. To je razvidno tudi iz novinarjevega poziva pritožniku, naj mu sporoči, ali je avtor pisma. Glede na to, da ne gre za odprto javno pismo, temveč za zasebno pismo, bi novinar po pritožnikovem mnenju moral pri avtorjih preveriti, ali so res avtorji pisma. Preveriti pa bi moral tudi, ali je bilo pismo sploh dostavljeno. In če navedenega že ni storil, bi v članku moral vsaj opozoriti, da gre za nepreverjene informacije.


II. Članek »Zmeda s pismom slovenskim škofom«

Po mnenju pritožnika je novinar v članku »Zmeda s pismom slovenskim škofom«, objavljenem 21. marca 2014 na spletnem portalu www.reporter.si, kršil 1., 5., 6. (Novinar mora, kadar je le mogoče, navesti vir informacije.) in 8. člen kodeksa (Novinar se z virom informacij, ki ga sicer lahko identificira, lahko dogovori za zagotavljanje anonimnosti. Takšen vir lahko uporabi le, če informacij ni mogel pridobiti na drug način, objava pa je v javnem interesu. Novinar je dolžan spoštovati dogovor o anonimnosti vira.) z navedbami: da je imela objava članka z dne 18. marca 2014 podlago “v pismu, ki ga je posredoval naš vir na uredništvo, podpisana pa sta bila pater Bogdan Knavs in rimskokatoliški duhovnik Karel Gržan”; da so Knavsu na njegovo prošnjo posredovali pismo, zaradi zaščite našega vira brez korespondence po elektronski pošti, preko katere smo skenirano pismo prejeli, v članku pa (hudomušno) povzeli pismo; da je zanimivo, da je Boštjan Prevc iz tajništva in tiskovnega predstavništva nadškofijskega ordinariata zanikal, da bi Andrej Glavan dobil pismo; v uredništvo Reporterja smo dobili tudi korespondenco, iz katere je razvidno, da je pismo po elektronski pošti romalo vsaj na trideset naslovov, med njimi resda ni bilo slovenskih škofov, ampak pismo je v naslovu jasno naslovljeno nanje.

II/1

Očitane kršitve 1. člena

Novinar naj bi kršil prvi člen kodeksa z navedbo, da je bilo pismo odposlano na trideset elektronskih naslovov in da je bilo naslovljeno na slovenske škofe.

II/2

Očitane kršitve 5. člena

Pritožnik je prepričan, da je novinar kršil 5. člen kodeksa, ker je navajal nepotrjene informacije, ne da bi na to opozoril. In sicer, da so pismo po elektronski pošti poslali na trideset naslovov in da čeprav med njimi ni bilo slovenskih škofov, je pismo jasno naslovljeno nanje. Pritožnik pojasnjuje, da pisma ni poslal na 30 elektronskih naslovov, dejstvo, da je Slovenska škofovska konferenca zanikala navedbe o prejemu pisma, pa naj bi novinar odpravil s pojasnilom, da se bodo na navedbe odzvali.

II/3

Očitane kršitve 6. člena

Novinar naj bi kršil 6. člen kodeksa, ker ni navedel vira informacij, navaja pritožnik, čeprav je verodostojnost pisma in z njim povezanih informacij zasnoval prav na svojem viru. Pritožnik je novinarja opozoril, da je nekdo zasegel in zlorabil njegovo zasebno korespondenco po elektronski pošti ter da gre za osebno pismo. Kljub temu, dodaja pritožnik, novinar varuje svoj vir informacij.

II/4

Očitane kršitve 8. člena

Novinar naj bi kršil 8. člen kodeksa, saj je uporabil anonimen vir, po mnenju pritožnika pa bi moral pridobiti podatke o avtorju pisma najprej od avtorjev samih. Škoda je nastala že s prvim člankom, še dodaja pritožnik, ko novinar trditev ni preverjal. Prepričan je tudi, da objava tega pisma ni bila v javnem interesu. Pritožnik je novinarja opozoril, da gre za osebno in zasebno elektronsko komunikacijo s Karlom Gržanom o perečih vprašanjih katoliških medijev. Kaj o tem menita uslužbenca katoliške cerkve, pa po njegovem mnenju zagotovo ni javni interes. Duhovniki in patri, nadaljuje pritožnik, sicer delujejo v javnosti, vendar to ne pomeni, da ima javnost vpogled v vsako njihovo elektronsko izmenjavo mnenj in v osebna pisma. Javnost prav gotovo ne more biti legitimno zainteresirana za to, kaj vse duhovniki pišejo svojemu vodstvu, je prepričan pritožnik.

Novinar varuje svoj vir, pojasnjuje pritožnik, čeprav ga je opozoril, da je nekdo zlorabil in zasegel njegovo korespondenco po elektronski pošti. Pritožnik tako nima možnosti denimo uveljavljati zahtevkov proti osebi, ki je zlorabila njegovo osebno in zasebno dopisovanje. Pri varovanju dveh nasprotujočih si pravic je potrebno pretehtati obe, dodaja pritožnik. Ponovno pojasnjuje, da je sporno, ker novinar ne razkrije svojega vira, saj je ta zavestno kršil tajnost pisma. Poleg tega je večina informacij netočna, noben novinar ne bi smel ščititi takšnega vira, nadaljuje pritožnik, objavil pa jih je zgolj z namenom očrniti ugled pritožnika in ne z namenom korektnega informiranja javnosti. Ni zanemarljivo, je prepričan pritožnik, da gre za ugled patra, ki služi Bogu in si vrednote in moralna načela postavlja za resen zgled in po njih živi.


III. Članek »Vsebina prava, a menda ne odposlana«

V članku “Vsebina prava, a menda ne odposlana”, objavljenem 24. marca 2014 v tedniku Reporter, naj bi novinar kršil 2., 6., 8. in 17. člen kodeksa (Novinar spoštuje pravico posameznika do zasebnosti in se izogiba senzacionalističnemu in neupravičenemu razkrivanju njegove zasebnosti v javnosti. Poseg v posameznikovo zasebnost je upravičen le, če javni interes pretehta nad spoštovanjem njegove zasebnosti. Pri poročanju o javnih osebnostih in tistih, ki želijo dobiti moč in vpliv ter vzbujati pozornost, je pravica javnosti do obveščenosti širša. Novinar se mora zavedati, da lahko z zbiranjem ter objavo informacij, fotografij in posnetkov škodi posameznikom, ki niso vajeni medijske in javne pozornosti.) z navedbami: da je vsebina prava, a menda ne odposlana, in da pismo očitno ni bilo poslano na naslove škofov ter da so pismo objavili na spletni strani Reporterja, Knavs pa je odgovoril, da je očitno nekdo zasegel in zlorabil njegovo zasebno korespondenco po elektronski pošti, v kateri s sogovornikom razmišlja o žgočih vprašanjih katoliških medijev.

III/1

Očitane kršitve 2. člena

Drugi člen kodeksa naj bi novinar kršil z naslovom “Vsebina prava, a menda ne odposlana”, saj naj bi bilo takšno navajanje nekorektno in ne predstavlja jasnega navajanja podatkov. Po pritožnikovem mnenju je novinar z ‘udarnim’ naslovom “Vsebina prava…” želel poudariti, da so njegove navedbe o vsebini pisma iz predhodnih člankov pravilne in točne. Glede na dejstvo, da je novinar v omenjenem članku povzel pritožnikova pojasnila, bi bralec lahko sklepal, da je pritožnik potrdil tudi vsebino pisma, kar pa nikakor ne drži. Takšno zavajanje javnosti pa naj bi bilo po pritožnikovem mnenju nekorektno.

Drugi člen naj bi kršil tudi drugi del naslova z navedbo, da je pismo “menda neodposlano”. Pritožnik je novinarju sporočil, da pismo ni bilo odposlano, kar so potrdili tudi v SŠK. Kljub temu je novinar v naslovu izrazil dvom, kar naj bi bilo skrajno nekorektno in senzacionalistično. Prav tako ne drži novinarjeva navedba, da je bilo pismo v članku objavljeno v celoti, kar bi bralec lahko sklepal iz napisanega, temveč je bil objavljen le del pisma, pojasnjuje pritožnik. To dejstvo je po njegovem pomembno, ker sta bila pred tem člankom že objavljena članka na spletnem portalu in v tiskani izdaji Reporterja.

III/2

Očitane kršitve 6. člena

Novinar naj bi kršil 6. člen kodeksa, ker ni navedel vira informacij, pri objavi tega članka pa je že imel pritožnikovo izjavo za javnost, v kateri je pojasnil, da je nekdo zlorabil njegovo zasebno korespondenco po elektronski pošti. Daljša obrazložitev, dodaja pritožnik, je enaka, kakor za članek »Zmeda s pismom slovenskim škofom«.

III/3

Očitane kršitve 8. člena

Novinar naj bi kršil 8. člen, ker varuje svoj vir, čeprav mu je pritožnik pojasnil, da je šlo za zlorabo zasebnega elektronskega dopisovanja. Tudi za ta člen je daljša obrazložitev enaka, kakor za članek »Zmeda s pismom slovenskim škofom«.

III/4

Očitane kršitve 17. člena

Novinar naj bi kršil 17. člen, ker naj ne bi spoštoval pravice posameznika do zasebnosti in se ni izogibal senzacionalističnemu in neupravičenemu razkrivanju pritožnikove zasebnosti v javnosti. Pritožnik pojasnjuje, da je novinarja opozoril, da gre za zasebno pisanje, ki ga je nekdo zlorabil in zasegel ter zaradi česar ne želi, da je javnost o tem obveščena. Novinar bi ob tem lahko vedel, da pismo kot tako uživa zaščito 37. člena slovenske ustave, ki določa, da je zagotovljena tajnost pisem in drugih občil. Pritožniku ni jasno, kakšen naj bi bil javni interes za objavo tega pisma, novinar pa tega tudi ni pojasnil. Sprašuje se, zakaj bi morala biti javnost obveščena o pritožnikovem mnenju glede “nekega” intervjuja. Novinar je kljub tem dejstvom, nadaljuje pritožnik, pismo objavil z “napačno” vsebino, avtorja označil kot odpadnika, ki uporablja komunistične metode in krivi Janeza Janšo za vse slabo v Sloveniji, ščiti svoj vir informacij, pri tem pa ne navede, zakaj naj bi to javnost zanimalo. Pritožnik je prepričan, da je bil cilj objave pisma očrniti ugled predlagatelja.

Pritožnik še dodaja, da so vsi članki, še zlasti pa prvi, po njegovem mnenju zastavljeni skrajno senzacionalistično, brez resnega namena verodostojnega in korektnega poročanja ter obveščanja javnosti. Pri tem naj bi novinar ključne informacije spremenil, saj naj bi članek v javnost projiciral sliko, da pritožnik ne želi intervjuja z Janezom Janšo. Pritožnik je prepričan, da je v tem primeru šlo za medijsko gonjo zoper njega, čeprav naj bi bil avtor pisma tudi Karel Gržan, ki je prav tako prepoznaven za javnost.
Novinar na očitane kršitve ni odgovoril.

SKLEP:

Novinar Jože Biščak je kršil 1., 2. in 5. člen Kodeksa novinarjev Slovenije, ni pa kršil 6., 8. in 17. člena kodeksa.

Obrazložitev:

I. Članek »Pater Knavs: Kristus si ne želi intervjuja z Janezom Janšo v Družini«

I/1

Novinar je kršil 1. člen kodeksa, ko je navajal, da je iz pisma razvidno, kako naj bi bil po mnenju avtorjev za vse slabo v Sloveniji kriv Janez Janša. NČR ugotavlja, da gre za netočno navedbo, saj iz zapisanega ni mogoče razbrati, kar trdi novinar. Je pa povsem jasno razvidna želja avtorjev, da bi katoliški mediji, še posebej v času predvolilne kampanje za evropske volitve, bolj vključevali različne politične poglede. To bi bilo po mnenju avtorjev tudi v duhu načel aktualnega papeža o “spodbujanju povezovanja v dobrem”. Večja pluralnost in uravnoteženost namesto javnega podpiranja ene politične strani pa bi, ugotavljata avtorja, katoliški cerkvi v Sloveniji ponovno dvignila ugled, saj cerkev tako ne bi več poglabljala razdeljenosti oziroma “polarizacije v svetu, ki je v slovenski preteklosti in sedanjosti še posebej boleča”.

Novinar je kršil 1. člen kodeksa, z navedbo, da sta avtorja s pisanjem pritiskala na uredniško politiko. NČR meni, da navedba ni točna, saj naslovniki pisma sploh niso prejeli. Z neodposlanim pismom pa avtorja, kljub morebitni želji, pritiska nista mogla izvajati. Pritožnik pojasnjuje, da je novinar objavil osnutek pisma, ki ni bilo odposlano članom SŠK, in da je nekdo očitno zlorabil njegovo zasebno dopisovanje po elektronski pošti, v katerem s sogovornikom razmišlja o perečih vprašanjih katoliških medijev. Pritožnikove trditve je posredno potrdila tudi SŠK, ko je v odzivu na novinarjev članek zanikala, da bi pismo prejeli.

Po mnenju NČR novinar ni kršil 1. člena kodeksa z navedbo, da sta avtorja pismo posredovala predsedniku SŠK in vsem slovenskim škofom, saj v članku ni nikjer izrecno navedel, da je bilo pismo poslano na določene naslove, temveč je zgolj navajal naslovnike pisma.

Prav tako ni kršil 1. člena kodeksa z navedbo imen avtorjev pisma, saj ne gre za napačno navedbo. Tudi pritožnik potrjuje, da gre za osebno pismo, v katerem sta s kolegom razmišljala o katoliškem tisku.

I/2

Novinar je kršil 2. člen kodeksa, ko je o pritožniku navedel, da je “odpadniški pater”. NČR meni, da je pritožnika, ki je frančiškanski duhovnik, nekorektno in žaljivo predstavil kot odpadnika katoliške cerkve v Sloveniji. NČR namreč ugotavlja, da je pritožnik še vedno privrženec in član katoliške verske skupnosti, zaradi česar je uporaba izraza “odpadniški” vsekakor nekorektna.

Novinar po mnenju NČR ni kršil 2. člena kodeksa z navedbo o uporabi komunističnih metod, ki naj bi bile v tem, kakor v članku pojasni novinar, da sta želela vplivati in pritiskati na uredniško politiko z drugimi sredstvi oziroma preko vodstva RKC. NČR meni, da ne gre za osebno žaljivo in nekorektno predstavljanje duhovnika slovenske cerkve kot pristaša komunizma, saj novinar s tem ni neposredno opisal pritožnikovih osebnih značilnosti, temveč je poudaril način, ki sta si ga avtorja po njegovem izbrala za to, da bi poročanje katoliških medijev o političnih temah postalo bolj uravnoteženo. Da ga novinar opisuje kot pristaša komunizma, tudi ni mogoče razbrati iz navedbe, da je pritožnik imel mašo za borčevsko zvezo na Sveti Gori. Čeprav je šlo za mašo za partizane in ne za Zvezo borcev, NČR meni, da ta navedba še ne pomeni, da je novinar duhovnika, ki je vodil mašo, izenačil s pristašem komunizma.

Novinar ni kršil 2. člena kodeksa, ker naj bi v članku ves čas navajal le pritožnika, soavtorja pisma pa naj bi le omenil. NČR namreč ugotavlja, da novinar v članku navede oba avtorja in pojasni, kdo sta, obenem pa njune navedbe ves čas povzema v dvojini in torej ne izpostavlja zgolj pritožnika, temveč tudi njegovega kolega.

I/3

Novinar je kršil 5. člen kodeksa, saj v članku ni opozoril, da objavlja pismo iz elektronskega dopisovanja, pod katerim sta bila podpisana pritožnik in njegov kolega, ki so ga v uredništvo dobili preko lastnega vira.


II. Članek “Zmeda s pismom slovenskim škofom”

II/1

Po mnenju NČR novinar ni kršil 1. člena kodeksa z navedbo, da je bilo pismo odposlano vsaj na trideset naslovov, saj je to informacijo, kakor je navedel tudi v članku, preveril na osnovi korespondence, iz katere je bilo razvidno, »da je pismo po elektronski pošti romalo vsaj na trideset naslovov«, prav tako pa ni napačna navedba, da je bilo pismo naslovljeno na slovenske škofe, saj so njihova imena navedena v seznamu naslovnikov na koncu pisma.

II/2

Novinar ni kršil 5. člena kodeksa, saj je jasno navedel, da je članek zasnoval na pismu, ki ga je njihov vir posredoval v uredništvo.

II/3

NČR meni, da novinar ni kršil 6. člena kodeksa, saj je v članku navedel, da gre za vir uredništva Reporterja. Identitete vira pa novinar ni dolžan razkriti.

II/4

Po mnenju NČR novinar ni kršil 8. člena. Čeprav je objavil zasebno in neodposlano pismo, ni mogoče pritrditi pritožniku, da vsebina pisma, ki govori o uredniški politiki katoliških medijev glede političnih vsebin, ni v interesu javnosti. Javnost seveda nima pravice do vpogleda v vsako elektronsko izmenjavo mnenj in v osebna pisma uslužbencev katoliške cerkve. Vendar NČR ugotavlja, da gre v tem primeru za vsebine, ki niso osebne narave, temveč se dotikajo svobode uredniških odločitev, saj avtorja nagovarjata domnevne naslovnike (slovenske škofe), naj prostor katoliških medijev odprejo za vse politične poglede, ne le za enega. Ta vprašanja pa vsekakor niso le v interesu katoliške, temveč tudi širše družbene skupnosti oz. javnosti. Pravica javnosti do obveščenosti je v takšnih primerih nad pravico do zasebnosti.


III. Članek »Vsebina prava, a menda ne odposlana«

III/1

Novinar ni kršil 2. člena z naslovom “Vsebina prava, a menda ne odposlana”. NČR v naslovu namreč ni zaznalo nekorektnega in senzacionalističnega pisanja, kakor navaja pritožnik. Po mnenju NČR naslov povzema dejstvo, da vsebina pisma, pod katerega sta se podpisala pritožnik in njegov kolega, dejansko ni bila potvorjena, kar ne nazadnje potrjuje tudi pritožnik, ki zapisanega ne zanika. Prav tako novinar ni navajal, da so objavili pismo v celoti, temveč le, da so “pismo objavili pretekli teden”.

III/2

Novinar ni kršil 6. člena kodeksa, saj je v članku navedel, da gre za vir uredništva Reporterja. Identitete vira pa novinar ni dolžan razkriti.

III/3

Po mnenju NČR novinar ni kršil 8. člena. Čeprav je objavil zasebno in neodposlano pismo, ni mogoče pritrditi pritožniku, da vsebina pisma, ki govori o uredniški politiki katoliških medijev glede političnih vsebin, ni v interesu javnosti. Javnost seveda nima pravice do vpogleda v vsako elektronsko izmenjavo mnenj in v osebna pisma uslužbencev katoliške cerkve. Vendar NČR ugotavlja, da gre v tem primeru za vsebine, ki niso osebne narave, temveč se dotikajo svobode uredniških odločitev, saj avtorja nagovarjata domnevne naslovnike (slovenske škofe), naj prostor katoliških medijev odprejo za vse politične poglede, ne le enega. Ta vprašanja pa vsekakor niso le v interesu katoliške, temveč tudi širše družbene skupnosti oz. javnosti. Pravica javnosti do informiranosti je v takšnih primerih nad pravico do zasebnosti.

III/4

Po mnenju NČR novinar v tem prispevku ni kršil 17. člena kodeksa. V zadnjem od treh člankov se namreč ni več ukvarjal s podrobnostmi iz vsebine pisma, temveč jo je le povzel in navedel odzive na objavo članka, ki jih je dobil od pritožnika, tajništva SŠK in uredništva revije Družina. V članku prav tako ni razkrival podrobnosti iz zasebnega življenja pritožnika. Objavljeno pritožnikovo fotografijo pa je opremil s podnapisom, v katerem je navedel pritožnikovo pojasnilo, da je nekdo zlorabil njegovo korespondenco po elektronski pošti.


Obnova postopka:

Postopek, ki je bil zaključen in sta bila po njem izdana razsodba ali stališče NČR, se lahko obnovi na temelju predloga kateregakoli udeleženca v postopku. Udeleženec v postopku lahko zahteva obnovo postopka najpozneje eno leto od dne, ko je izvedel za nova dejstva in dokaze, ki lahko vplivajo na spremembo prvotno izrečene razsodbe. O predlogu za obnovo postopka odloča NČR, ki mora ugotoviti, ali obstajajo utemeljeni razlogi za obnovo postopka. Ponovni postopek prav tako vodi NČR.

V Ljubljani, 1. julija 2014

Ranka Ivelja, predsednica Novinarskega častnega razsodišča