Milica Simonič Steiner, Občina Maribor proti Branki Bezjak, Večer

Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Ranka Ivelja (predsednica), Gojko Bervar (podpredsednik), Nada Ravter, Špela Šipek, Jasna Tepina in Alma M. Sedlar (člani), je na seji 17. 12. 2009 v primeru Milica Simonič Steiner, direktorica mestne uprave mestne občine Maribor, proti Branki Bezjak, novinarki Večera, razsodilo, da novinarka ni kršila Kodeksa novinarjev Slovenije.

Primer: Milica Simonič Steiner, direktorica mestne uprave mestne občine Maribor proti Branki Bezjak, novinarki Večera

Milica Simonič Steiner novinarki Branki Bezjak očita, da je v članku „Udrihanje“ po ljudeh je nedopustno (Večer, 14. 10. 2009) kršila preambulo ter 1., 2., 3. in 16. člen Kodeksa novinarjev Slovenije.

Pritožnica je v pritožbi kot sporno navedla skorajda celotno vsebino članka, katerega velik del sestavljajo navedbe Gorana Rajića, predsednika sindikata delavcev mestne uprave mestne občine Maribor (MOM). Zmotilo jo je, da se „neprenehoma pojavlja ime in priimek Goran Rajić“ in samo njegove navedbe, njeno ime pa samo enkrat, čeprav je, kot pravi, zoper njo uperjeno celotno besedilo članka. Pritožnica meni, da je novinarka kršila preambulo Kodeksa, po kateri je prvo vodilo dela novinarjev pravica javnosti do čim boljše informiranosti in po kateri morajo novinarji predstavljati celovito sliko dogodkov in svoje delo, ob spoštovanju pravic drugih, opravljati natančno in vestno. Novinarka naj bi preambulo kršila z enostranskim navajanjem Rajićevih izjav.

Kršitev 1. člena kodeksa, po katerem mora novinar preverjati točnosti zbranih informacij in biti previden, da se izogne napakam, te pa priznati in popraviti, utemeljuje s tem, da je novinarka navedla netočne Rajićeve izjave, med drugim to, da ne ve, kakšen je proračun za objekte, s katerimi naj bi se ukvarjal, kakšni so razvojni programi, da mu na MOM ne dovolijo biti koristen. Pritožnica pojasnjuje, da so ti podatki dostopni vsakemu zaposlenemu na Intranetu MOM. V rubriki Finančna leta so objavljeni vsi proračuni mestne občine z vsemi pripadajočimi dokumenti, od leta 2004 dalje. Novinarki tudi očita, da napak ni priznala in popravila.

2. člen kodeksa, po katerem mora novinar pri objavljanju informacij, ki vsebujejo hude obtožbe, poskušati pridobiti odziv tistih, ki jih te informacije zadevajo, naj bi novinarka kršila, ker je večkrat izrazila hude obtožbe na račun direktorice MU v zvezi z kadrovsko politiko na MOM, „ki v celoti izhajajo iz enostranskih izjav Gorana Rajića“. Med hude obtožbe je štela (Rajićeve) navedbe, da se delavcem na MOM ne omogoča sindikalna zaščita; da odredbe, ki jih izdaja vodstvo, niso skladne s predpisi; da zaposleni delajo v okolju, polnem groženj z disciplinskimi ukrepi, in takšnem, kjer vlada strah, saj naj ne bi upali izkoriščati pravice do pritožbe; da se kadrovanje vrši zgolj po politični plati; jasno pa naj bi bilo tudi razbrati, da se pritožnici očita arogantno vedenje do zaposlenih. Meni tudi, da Rajič prihaja sam s seboj v nasprotje, ko enkrat govori o tem, da bi se 99 odstotkov ljudi želelo upokojiti, drugič pa o tem, da direktorica ljudi naganja v pokoj. Pritožnica tudi opozarja, da se lahko zaposleni v mestni upravi včlanijo v vsaj dva sindikata, in da bi si novinarka podatke o upokojevanju in disciplinskih postopkih morala pridobiti od pristojnih iz mestne uprave.

3. člen kodeksa naj bi novinarka kršila, ker ni opozorila, da so informacije, zajete v hudih obtožbah, nepotrjene, „če ne že ugibanja“.

16. člen kodeksa (po katerem se mora novinar zato, da bi se izognil konfliktom interesov, odreči darilom, uslugam, nagradam, se izogibati brezplačnim potovanjem in drugim ugodnostim, dodatnim zaposlitvam, delu v politiki, državnih uradih ali drugih javnih institucijah, če bi to lahko zmanjšalo verodostojnost novinarja ali novinarske skupnosti) naj bi kršila, ker „je s svojim zapisom privedla do konflikta interesov, vsaj dveh oseb“ in tako kompromitirala celotno novinarsko skupnost. Pritožnica od NČR zahteva, da skliče obravnavo in sprejme razsodbo, da je novinarka kršila KNS.

Novinarka Večera Branka Bezjak je na pritožbo odgovorila in zanikala vse očitke. Kot je zapisala v uvodu, pritožbo razume kot pritisk predstavnikov lokalne skupnosti, da v Večeru ne bi več kritično pisali o njihovem delu. Navaja, da so pritožbo vložili le dan po objavi članka (15. oktobra), na isti dan pa so v uredništvo iz kabineta mariborskega župana prejeli odgovor na članek, ki so ga naslednji dan v celoti objavili. (Na ta odgovor sta nato svoja odgovora poslala še novinarka in Goran Rajić; objavljena sta bila 17. in 20. oktobra).

Da ni kršila 2. člena kodeksa (ki novinarja zavezuje, da si poskuša hkrati pridobiti odziv strani, ki jo zadevajo hude obtožbe), novinarka utemeljuje s tem, da so v časniku Večer stališča oziroma izjave direktorice, ki zadevajo kadrovsko problematiko, objavljali že pred objavo spornega članka. S tem člankom so se odzvali na razpravo o kadrovski problematiki na seji mestnega sveta in na direktoričine izjave o tem. Novinarka navaja več objavljenih stališč direktorice, na katera se je odzval Goran Rajić. Eno je bilo objavljeno v članku 3. oktobra („…med drugim dejala, da „tudi sama ni zmeraj zadovoljna z delom ljudi v upravi. Povedala je še, da so z novo zaposlenimi veliko naredili, težje pa da je s tistimi, ki že izpolnjujejo pogoje, a se ne želijo upokojiti. „Ko komu daš sklep, že pride z odvetnikom, nastopi sindikat, govori se o mobingu, zato je zelo lahko govoriti, težje je izvajati. Odhodki za plače so se povišali, ker je 184 ljudi izpolnjevalo pogoje za napredovanje.“). V obširnem, avtoriziranem članku 14. marca 2009 pa je pritožnica dejala, da „so na ključnih mestih v občinski upravi pravi ljudje, za svoje delo dovolj usposobljeni: ‘Direktorji uradov so strokovni. Velikokrat pa uprava šepa na nižjih nivojih. Zaposlenih imamo precej starejših, ki so nekoliko več odsotni zaradi bolniških dopustov in tudi rednih dopustov, saj jim ga pripada večje število. Potem se to pozna tudi na delu uprave. Kolikor se le da, skušamo zadeve peljati optimalno in hitro, ni pa vse odvisno od direktorjev oziroma mene.'” Novinarka k temu dodaja, da direktorica takrat ni vedela povedati podatka, kako se je spreminjalo število zaposlenih v upravi v zadnjih letih, čeprav bi to lahko storila ob avtorizaciji.

Novinarka meni, da pritožnica ni dobro razumela izjav Rajića, ki je dejal, da bi zaposleni šli v pokoj, a le če bi izpolnjevali pogoje za upokojitev, direktorica pa bi jih, tako je bilo razumeti tudi iz navedenih izjav pritožnice, upokojila že prej. Zato se tudi zaposleni obračajo na odvetnike, kar omenja tudi direktorica. Novinarka pravi, da tudi iz odgovora na članek, objavljenega 16. oktobra 2009, in iz pritožbe izhaja, da sama zaposlenim ne priznava pravic do sindikalne zaščite oziroma pričakuje, da bo sodelovanje s sindikatom vzorno. Novinarka ob tem pojasnjuje, da so jo pri drugem sindikatu, ko ga je zaprosila za mnenje, najprej napotili na občinsko službo za stike z javnostmi, nato pa so ji odgovorili, da ne bodo ničesar komentirali. Če že sindikalni zaupniki ne želijo govoriti na glas o zadevah, ki vodstvu ne bi bile všeč, se ne gre čuditi, če si tudi „nižji nivoji“, kot jih imenuje direktorica, ne upajo na glas spregovoriti o delovnih razmerah, je v odgovoru poudarila novinarka.

Povsem neutemeljen naj bi bil očitek o kršitvi 1. člena. V potrditev Rajićevih besed si je pridobila vrsto dokumentov, sicer pa meni, da napake sploh ni storila, teh po njenem mnenju direktorica v svojem odgovoru na sporni članek tudi ni popravljala.

Tretjega člena ni kršila, saj je po njenem mnenju jasno razvidno, da ne gre za ugibanja ali nepotrjene informacije, temveč za besede sogovornika Gorana Rajića.

Šestnajstega člena ni kršila, saj očitki „s predmetnim člankom nimajo nobene povezave“. Podobno meni tudi glede očitka o kršenju preambule.

SKLEP:

Novinarka ni kršila Kodeksa novinarjev Slovenije.

Obrazložitev:

Novinarka ni kršila 1. člena, saj ni storila napake, ki bi jo zagrešila s tem, da zbranih informacij ni preverjala ali bila neprevidna. V odgovoru, ki so ga poslali iz kabineta župana MOM – Večer ga je objavil dva dni po objavi članka -, ji tega tudi ne očitajo. Navedbe, ki so jih zmotile in na katere so se odzvali, so namreč vse po vrsti sogovornikove trditve. Četudi bi držalo, da je kakšna od informacij, ki jih je v pogovoru podal sogovornik, netočna, zanjo ne more odgovarjati novinarka, ki je na podlagi celote informacij, ki jih je zbrala, lahko utemeljeno verjela v točnost sogovornikovih trditev. Med drugim je, na primer, razpolagala z informacijo – ki je v MOM niso zavrnili -, da se po ugotovitvah nadzornega odbora občine povišuje število zaposlenih v občinskih upravi, pri čemer tistih, s katerimi niso zadovoljni, ne morejo odpustiti. Na voljo je imela v odgovoru navedene direktoričine izjave o nezadovoljstvu z delom nezaposlenih, med drugim trditev, da „ko komu daš sklep, že pride z odvetnikom, nastopi sindikat…“ (kar implicira sklep, da so bili sklepi pravno vprašljivi), pa stališče (iz avtoriziranega intervjuja), da se tistih, s katerimi niso najbolj zadovoljni, „težko rešijo“. Navedene trditve so že same po sebi lahko razumljene kot zastraševanje zaposlenih.

Po mnenju NČR v spornih trditvah sogovornika ni najti hudih obtožb, zaradi česar bi bilo potrebno hkrati pridobiti odziv druge strani. Iz članka je mogoče jasno razbrati, na katere trditve in stališča direktorice se je sogovornik odzval s svojim kritičnim mnenjem („Takšne izjave , ki oporekajo delavcu sindikalno zaščito in korektno delo sindikata, so sramota za pravno državo…“), saj so bile te v prispevku ponovno navedene. Očitek, da je novinarka objavila enostranski članek, ker je direktorico navedla le enkrat, ne drži, ker je pred tem stališčem direktorice namenila veliko prostora, enkrat tudi v avtoriziranem pogovoru, v katerem je lahko direktorica obširno osvetlila kadrovsko problematiko. Ne drži niti trditev pritožnice, da Rajić prihaja sam seboj v nasprotje, ker da govori o tem, da bi se ljudje želeli upokojiti, hkrati pa navaja, da jih v pokoj naganja pritožnica. Iz članka je mogoče dovolj jasno razbrati, da Rajić izpostavlja problem upokojevanja v primerih pravno spornih odredb (ko te, kot pravi, „ne sedijo“).

V to, ali je novinarkin sogovornik zavajal, ko je dejal, da ne ve, kakšen je proračun za objekte, s katerimi naj bi se ukvarjal, in kakšni so razvojni programi, in da mu na MOM ne dovolijo biti koristen, se NČR ni spuščalo, saj novinar ne more biti odgovoren za sogovornikova stališča o neki zadevi, še zlasti, če se ta zdijo verjetna in upravičena. In kot rečeno, odziv na sporne navedbe je bil v časniku objavljen dan po prejemu.

Novinarka ni kršila 3. člena. Navedbe v članku, ki so po mnenju pritožnice sporne, so, kot rečeno, trditve in stališča sogovornika Rajića, zato očitek, da gre za nepotrjene informacije ali ugibanja, že zato ni upravičen.

S čim naj bi novinarka kršila 16. člen, pritožnica ni navedla, zato NČR o morebitni kršitvi tega člena ni moglo razpravljati. Glede na vse povedano NČR v spornem članku tudi ni prepoznalo ravnanja, ki bi lahko bilo v nasprotju s preambulo kodeksa.

Obnova postopka:

Postopek, ki je bil zaključen, in sta bila po njem izdana razsodba ali stališče NČR, se lahko obnovi na temelju predloga kateregakoli udeleženca v postopku. Udeleženec v postopku lahko zahteva obnovo postopka najpozneje eno leto od dne, ko je izvedel za nova dejstva in dokaze, ki lahko vplivajo na spremembo prvotno izrečene razsodbe. O predlogu za obnovo postopka odloča NČR, ki mora ugotoviti, ali obstajajo utemeljeni razlogi za obnovo postopka. Ponovni postopek prav tako vodi NČR.

V Ljubljani, 04. januarja 2010

Ranka Ivelja, predsednica Novinarskega častnega razsodišča